but I care very much about what I think of what I do!

Theodore Roosevelt

Poglej mi v oči

pa še enkrat komurkoli že povej, da me mučijo, ker mi pomagajo preživeti!

Vsem ostalim pa – lep pozdrav od Tinkota

Share/Bookmark

Nekdo mi je nekoč razložil, kako je privatnikom (prav tistim združenim) pravzaprav mar za živali, saj jim je to vendar kruh. Bojda so profiji, ki vedo koga zaradi izgleda ali bolezni ne bodo oddali in takšno žival uspavajo. In kako je svetlobne miljone let stran od kateregakoli društva razen žverc in ljubljanskega, kjer bojda ni mogoče doživeti nerazumnih reči v smislu, da je treba vse brezpogojno obdržati pri življenju.

Ne, brezpogojno verjetno ne gre in ni mogoče obdržati vseh pri življenju. Sem pa neznansko vesela, da sem del civilne družbe in društva,  ki je svetlobne miljone let stran od profijev in njim blizu društev, ki ne storijo brezpogojno vsega, da bi živali v stiski lahko omogočili življenje. Sem neznansko srečna, da sem del tistih, ki na vprašanje “Kaj ga pustimo živeti?” odgovorijo z odločnim “Seveda!” in storijo vse, da bi to postalo mogoče.

Življenje aktivnih živalovarstvenikov je običajno precej stresno, dinamično in prepleteno z mnogimi zgodbami, ki si ena drugi tako hitro sledijo, da vseh še zapisati ni mogoče. So žalostne, polne občutkov nemoči, pa kljub temu zmanjka časa za žalovanje in obup, ker jim sledijo nove, s srečnejšim koncem, ko zmanjka časa za veselje… ker je vedno nekje nekdo, ki potrebuje pomoč, ker je vedno nekje nekdo, ki si zasluži novo priložnost.

V živjenju le redko kaj načrtujem in že dolgo ne hodim več zgodaj spat. Večeri, ko me zgodaj zmanjka, so le redki. En tak se mi je zgodil pred tednom dni… in prav kratko trajal. Nekje je nekdo slišal stokajočega psa in poklical. Pa smo šli…  iz sanj v mrzlo noč po ranjenega psa. Iz postelje smo vrgli tudi veterinarja, ki je psu nudil prvo pomoč. Po protokolu je bilo storjeno vse in pes bi lahko počakal do jutra v zavetišču, kakorkoli pač že. Pa zna biti, da gre pri civilni družbi, prav tisti nerazumni, ki se brezpogojno odloči za življenje, to nekoliko drugače in kar naenkrat ti postane jasno, da ta noč ne more biti namenjena spanju pač pa bedenju ob psu, ki to potrebuje, da bi lažje varno dočakal jutro in nadaljnjo pomoč.

Nekaj skrbi, malo iznajdljivosti in njegova močna volja so bili dovolj, da smo dočakali nekoliko bolj optimistično jutro… dokler stanje ni začelo spet postajati bolj resno. Predan v druge roke je odbrzel najboljši veterinarski oskrbi nasproti in tja prispel zadnji hip. Ampak zadnji hip še vedno ni prepozno in umreti je čas še vedno jutri!

Podrobnejši pregled je pokazal, da gre za domnevno strelno rano in poškodbo pljuč. Od takrat je na intenzivni negi in se ob vsej mogoči strokovni pomoči bori za življenje. Zanj je stisnjenih tudi veliko pesti in tačk. Njegova usoda je še vedno negotova, stanje pa zelo resno.  Upanje pa umira zadnje. Če pač nisi profi.

Ne morem vedeti kakšen bo konec te zgodbe, vem pa, da je bilo in bo še narejeno vse, kar je lahko, da bo srečen.
Tudi Tinko je namreč imel srečo. Srečo, da ga je sredi noči slišal nekdo, ki mu ni bilo vseeno in je poklical v zavetišče. Pa srečo, da je nekdo v najkrajšem času odhitel ponj in srečo, da je iz ene od občin, ki je ne pokriva nobeno od združenih zasebnih zavetišč. Pa srečo, da zanj ni vseeno toliko ljudem.

Hvala, ker nam pomagate, da lahko pomagamo njim. Hvala, ker se ne obrnete stran in pokličete. Pa hvala, ker mislite na Tinčka, z nami stiskate pesti in navijate zanj. Pa hvala ker vam zanj ni vseeno in hvala, ker donirate zanj in tudi za druge. Hvala, ker delite njegovo zgodbo in ker delite zgodbe vseh drugih. Hvala, ker se ne obrnete stran. Brez vas bi bilo veliko težje.

Aja, še to. Tinko, pozabila sem ti povedat – jaz ne hodim po pse zato, da bi potem umrli!

Share/Bookmark

you will have succeeded.

Maya Angelou

G. Dušan Hajdinjak je pred nekaj tedni na družabnem omrežju Facebook zapisal (kopiram): “Polona, ne sekiraj se Meli in Horjul, na vso veselje nismo na Morju.”
Se s trditvijo strinjam, veselje je obojestransko!

Na lepo nedeljo teden ali dva pred Novim letom, sva se s psom ravno odpravljala na sprehod. Zunaj je bilo sonce, temperature prijetne, pes pa vesel in neučakan. Skoraj sva že stopila skozi vrata, ko je zazvonil telefon. In bilo je nujno. Mlajšega psa je zbil avto, italijanska družina ga je pobrala in se odpeljala do najbližje gostilne ob cesti od koder so poklicali v zavetišče. Pa sva šla – namesto na sprehod, po poškodovanega psa. Na zadnjem sedežu avta italijanske družine me je pričakala v brisačo zavita hropeča kepa, ki razen oči ni premikala ničesar. Ni potrebno biti strokovnjak, da ti v hipu postane jasno, da je treba čim hitreje do veterinarja. Zaradi hitre reakcije in zavzetega odziva vseh vpletenih, me je ob prihodu v ambulanto že čakal veterinar, pa se je lahko začelo kar takoj…. zmajevanje z glavo, češ z njim ne bo nič…
“Kako to misliš nič?”
“Ja pa kaj ga ne vidiš? Ne slišiš kako diha in da nič ne čuti?”
“Ja zdej mogoče ne čuti. Ampak to je zagotovo od šoka.”
Veterinar me je med umivanjem rok pogledal nekoliko postrani in malo za šalo malo zares, vprašal: “Si ti mogoče nevrolog?”
“Nisem. Ampak ne hodim po pse zato, da bi potem umrli…”

Vsaki zapuščeni živali pripada prva pomoč. Tako predvideva 32. člen zakona o zaščiti živali:

Zapuščenim bolnim in poškodovanim živalim mora veterinar nuditi potrebno nujno veterinarsko pomoč.
Neozdravljivo bolnim ali poškodovanim, težko prizadetim in poginjajočim zapuščenim živalim mora veterinar zagotoviti takojšnjo usmrtitev.

Ker pes ni bil čipiran, je njegov skrbnik postalo društvo, pa sem se znašla v vlogi izvajalke skrbništva. In ker je čas za umret še vedno tudi jutri, smo začeli. Tokrat zares.

Rentgen je sicer pokazal notranjo krvavitev v pljuča, tudi zenice se niso odzivale, bolečin ni čutil, hrbtenica pa je bila cela. Veterinar je presodil, da sam vsega ne bo zmogel, zato je, čeprav v nedeljo popoldan, poklical okrepitev. Tekom popoldneva se je na mizi poleg naju izmenjalo še nekaj pacientov, med njimi tudi zastrupljen labrador, pa je bila okrepitev v vsestransko pomoč.

Psu (za ime ni bilo časa, kot običajno je bil zame pač miško) so se sprednje tace napihovale kot balon in zatekanje je bilo vidno opazno. Ena je bila že preveč zatečena, da bi bilo še mogoče najti žilo, v drugi je to uspelo takorekoč zadnji hip. Infuzije, injekcije, rentegni, poslušanje srca, preverjanje zenic, preverjanje vzorcev krvi,  zmajevanje z glavo, pa rutinski vložek za popestritev v obliki dvogovora “ta pes bo šel”, “ne pa ne bo” so si sledili v lepo ponavljajočem se vrstnem redu z le malo upanja na uspeh. Ampak malo je veliko več kot nič in umreti je čas še jutri. Kmalu so se začele odzivati zenice, ob premikih kot hlod debele tačke pa je začel tulit kot da ga dajemo iz kože. Saj vem, siliši se trdosrčno, ampak težko je opisati kolikšno veselje lahko povzoroči pasja bolečina. Čez kakšno uro, ko je podobno tulil še ob pritisku na zadnje tačke, je iskreno od veselja poskočil in vzkliknil še veterinar.
Kmalu se je prav zares začel upirat še veterinarjevim pritiskom na dlesen in se stiskat k meni Ni bilo potrebno veliko, da je pokazal, da je iz pravega materiala in na pravi poti postati čisto pravi razvajenec.

Po nekaj urah, preživetih v ambulanti, po vsem, kar je bilo mogoče storiti in kar mu je bilo mogoče dati, se krvavitev še ni ustavila. Ampak za umret je čas še vedno jutri. Pa sva šla, s prognozo “pes bo šel” in odgovorom “ma ne, ne bo!”.  Pa ni šel in zjutraj je bil še tu. Tako je končno dobil tudi ime Sam, ker “jaz sem še vedno tukaj” .
Minevali so dnevi nege in razvajanja v drugem začasnem domu, kjer je skoraj povsem okreval (in postal Scrkljanec, da je takih malo), le s sprednjo desno tačko gre nekoliko težje.

Pregled pri fizioterapevtki je pokazal, da tudi nad tačko še ni povsem za obupat. Predpisala mu je nekaj terapij, ki pa bodo za društvo prevelik finančni zalogaj, zato društvo za Semija prosi za pomoč.

Semi je imel srečo, da je doma na obali in ne v kateri od občin, ki jih pokriva 5 združenih zasebnih zavetišč. Pa srečo, da je prišel v roke k veterinarju, ki ni (ne samo najprej, ampak sploh ne!) vprašal kdo bo to plačal, pač pa je naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da je Semi še vedno z nami, in spregledal nekaj ur dela.

Ja, Semi je imel srečo, da na obali za skrb za zapuščene živali niso zadolženi “profesionalci” gospodarskih družb. Srečo, kakršno bi morala imeti vsaka zapuščena žival. Da zanjo poskrbi “amater”, ki naredi vse kar je mogoče, da se lahko odloči za življenje in ne profesionalec, ki jo pospravi v skrinjo, ker to dovoli zakonodaja. Srečo, da njegovo življenje ni  odvisno od tistih, ki najprej vprašajo “kdo bo to plačal?”, pač  pa tistih, ki rečejo “naredi vse, kar se da” in se potem sprašujejo kako bodo to plačali… Ker živali niso in ne smejo postati biznis!

P.S.

Pokritju dela stroškov predpisanih terapij bo namenjen tudi izkupiček licitacij naslednji teden na forumu pomagamo živalim. Forumu, kjer  se vsak teden izkupiček nameni za pomoč tisti živali, ki to najbolj potrebuje, ne glede na to katera organizacija jo ima v oskrbi. Pomoč si zasluži vsaka!

Share/Bookmark