Arhiv za kategorijo: ‘Sleepy o svetu psihopatov’

Blame the Amygdala

If you ask me, psychopaths are more talented than the rest of us… but they’re still fucking psychopaths.
~ Jonathan Kellerman

I seldom end up where I wanted to go,

but almost always end up where I need to be.

~ Douglas Adams

Začne se s subtilnimi namigi češ, ali ne bi bilo bolje narediti to ali ono, nedolžnimi vprašanji v smislu kako lahko z njim ali njo piješ kavo, ali pa predlogi, da bi bilo bolje zasledovati kakšen resen cilj namesto zapravljanja časa z izbranim, stopiti na prste komu drugemu, ki zares dela slabo, ali pa, da bi svojo energijo morali usmerjati drugam… Najprej jih razumemo kot odsev iskrene naklonjenosti in dobronamerne skrbi. Le kako drugače bi jih lahko razumeli? Nenazadnje je namen vseh nasvetov le preprečit škodljive posledice sprejemanja takih odločitev. No, vsaj tako si želimo verjeti.

Pa čaš teče, o kakšnih odločitvah še malo razmislimo, včasih si premislimo, posledice prihajajo ali pa tudi ne, sem in tja neprijetne, še večkrat prijetne, zato pri nekaterih odločitvah vztrajamo, sprejemamo nove… ponavljajo pa se “dobronamerna” kritična mnenja. Če jim verjamemo, se prav počasi in neopazno, ne da bi prav dobro vedeli kako in kdaj, ujamemo v začaran krog. Večje kot so retorične sposobnosti lastnika ust, iz katerih prihajajo “dobronamerni” nasveti, bolj kot je šarmanten in prepričljiv, hitreje se ujamemo v mrežo njegovih manipulacij in poskusov nadzorovanja.

Počasi se v naše misli prikrade dvom. Kaj pa, če so naše odločitve res zgrešene? Kaj pa, če je ta ali oni res slaba družba za nas? Kaj pa, če je ta ali oni res poštenjak od znotraj, zunaj in še počez? Kaj pa, če je naš pogled res zamegljen in delamo komu krivico? Kaj pa če… kaj pa če… BUM! Ujeli smo se v mrežo nadzora in nevede postali žrtev čustvene zlorabe.

Control freak. Vsi poznamo kakšnega. Gre za ljudi, ki čutijo močno potrebo po tem, da imajo vse pod nadzorom. Vse mora potekati natanko tako kot so si zamislili sami. Besede improvizacija v njihovem besednjaku ni, ob spremenjenem poteku dogodkov jih zagrabi panika. Prepričanje, da lahko nadzorujejo vse in vsakogar v svojem življenju jim daje lažen občutek varnosti. Bolj kot verjamejo, da je vse pod njihovim nadzorom, bolj varno se počutijo.

Nekaj nadzora je v življenju nujnega. Brez nadzora se ne smejo sprehajati psi, nadzorovati moramo otroke, in včasih je nekaj nadzora potrebnega nad delom sodelavcev. Zaplete se, ko nadzor postane pretiran. Zakaj pravzaprav pa si ljudje tako zelo želijo obvladovati in nadzirati druge?

Psihologi bi se hitro strinjali, da gre pri takem vedenju za občutek lastne nemoči, iz katere se zrcalijo najglobje skriti strahovi. Strahovi, ki sprožijo še večjo potrebo po nadzoru. Samostojnost in drugačno mišljenje drugih jih spravlja v bes. Nestrinjanje v njih vzbuja strah pred zavrnitvijo, pa tem, da niso dovolj dobri, in da jih nihče nima rad. Sili jih v pretiran nadzor, ki jim zagotavlja lažen občutek, da obvladujejo situacijo, da so varni.

Ironično, pa vendar drži. Z nekoliko bolj fleksibilnimi prijemi je mogoče veliko bolje obvladovati situacijo. Prilagajanje novim razmeram je bolj uspešno kot pa trmasto in zakoreninjeno vztrajanje v svoji coni udobja. Kdor je že kdaj poskusil dati zdravilo psu ali pa mački, razume v čem je razlika.

Sposobnost prilagajanja tako v vedenju kot v naših odzivih na vedenje drugih, je znak čilega duha. Potreba po pretiranem nadozoru pomeni postavljati si prepreke tam, kjer jih prej ni bilo in si omejiti možnosti ali celo povsem preprečit uživanje v življenju, kakršno se nam ponuja samo.

Ob koncu dneva smo s posledicami svojih odločitev sami. Kdaj so nasveti zares dobronamerni in kdaj vodijo v pretiran nadzor moramo znati ocenit sami. Prav tako koliko nadzora potrebujemo sami in koliko ga sami izvajamo. Sami sebe moramo imeti dovolj radi, da se upamo in zmoremo postavit zase. Predvideti, nadzorovati in oblvadovati vse in vsakega v našem življenju je nemogoče. Popoln nadzor je iluzija. Vse kar lahko storimo je, da vsako novo stvar začnemo s ciljem v mislih. Da ob začetku nove poti vemo, kam želimo. Kako do tja? Well, that’s whole another story.

It’s not about what happened in the past, or what you think might happen in the future. It’s about the ride, for Christ’s sake. There is no point in going through all this crap, if your are not going to enjoy the ride. And you know what… when you least expect something great might come along. Something better then you even planned for.
Iz filma Along Came Polly

One who deceives will always find those who allow themselves to be deceived.

Niccolo Machiavelli

Proti inšpektorju postojnskega območnega urada nekdanjega VURS teče prekrškovni postopek. Varuh človekovih pravic namreč ni edini organ, ki je v nasprotju z nekdanjim VURS ugotovil kršitev, organ, ki vodi prekrškovni postopek, pa zagotovo ne bo zadnji, ki se bo z inšpektorjem in nekdanjim VURS ukvarjal. Akcija – reakcija. Lahko tudi trikrat, da ne boste rekli, da ste premalokrat slišali.

Iz prispevka Varuha v Pravni praksi je mogoče razbrati, da so na VURSU prekršek svojega inšpektorja opravičili s postavljanjem zahtev prijaviteljice. O hudiča?! A v prijavi se lahko postavlja zahteve? Če je tako, potem jih imam kar nekaj, ki jih z veseljem posredujem nekdanjemu VURS. Lahko pa jim tudi prav konkretno pojasnim, kako se spiše zapisnik ob prijavi in navedbe preveri, ne da bi se pri tem razkrilo vir prijave. Zna biti, da se v prihodnosti celo ponudi priložnost za kaj takega.

Univerzalni paradoks pravi, da svoja delovanja lahko izbiramo po svoji volji, ne moremo pa izbrati njihovih posledic. Vsaka akcija ima namreč svojo reakcijo. O prvih lahko odločamo sami, o drugih pač ne. No razen morda tisti, ki se nevede in nehote znajdejo v manipulativnih krempljih šarmantih psihopatoloških izkoriščevalskih tiranov. Ti se morda res ne odločajo povsem sami in po svoji volji, čeprav se jim tako celo zdi. Tisti, s katero od osebnostnih motenj, namreč brez zadržkov in slabe vesti izkoristijo druge, da z njihovo pomočjo dosežejo svoj cilj, tudi kadar je tako banalen kot je maščevanje nepokornim v njihovem imenu.

Kot že večkrat rečeno so današnje razmere za nastanek osebnostnih motenj nadvse ugodne, strokovnjaki pa opažajo njihov porast. Ocenjujejo celo, da za narcistično motnjo, ki je med vsemi motnjami precej pogosta, trpi kar desetina prebivalstva. Če k temu prištejemo še tiste, ki samo prevzamejo tako vedenje, nas resno lahko zaskrbi kam naša družba rine. Vsak dan smo bližje k dobičku usmerjeni družbi, kjer empatija, čustva in solidarnost nimajo ne cene in ne veljave. No, razen kadar se jih da dobro unovčit. Cilj posvečuje sredstvo.

Zaradi trenda v družbi in vse večje sprejemljivosti takega ravnanja, je tovrstne narcistične izkoriščevalce še težje odkriti. Navzven se običajno kažejo v skrbni in predani luči, v kateri so občudovani stebri družbe, do bližnjih pa je njihovo vedenje prav nasprotno in bolj spominja na zajedalsko in tiransko. Narcisi se namreč skrivajo za masko. Deloma zato, da prikrijejo svoje resnično nrav, deloma pa zato, da na limanice ujamejo nove žrtve, ki jim lahko služijo za zadovoljevanje njihovih narcističnih potreb.

Svetu se torej prikazujejo v takorekoč angelski podobi. Nedolžen otrok in genij v eni podobi. Bitje, ki ga je potrebno zaradi otroške ranljivosti zaščititi, zaradi njegove genialnosti pa mu pripadata posebna obravnava in občudovanje. Povsem zares so prepričani v svojo večvrednost, zaradi česar je izkazovanje posebnih časti samoumevno, kritika pa nedopusten in predrzen napad pripadnikov nepomembnih in nižjih slojev na njihovo grandiozno (p)osebnost.

Skriti za masko so čustveno neranljivi in varni. Od otrok ne pričakujemo, da bodo sprejeli odgovornost za svoja zgrešena dejanja, pa je ne moremo niti od za otroško masko skritega narcisa. Narcis je prepričan v svojo večno nedolžnost in imunost na posledice svojih dejanj, da mu je dovoljeno vse brez strahu, da bi mu bilo treba kdaj plačati ceno svojih dejanj, in da so njegove možnosti neomejene. Omejitev je le nebo, ljudje pa so tukaj zato, da mu brezpogojno nudijo kar potrebuje in se čudijo njegovi grandioznosti.

Ljudje narcistični osebi predstavljajo le objekt, brez čustev in potreb, ki je tu zato, da zadovolji njene potrebe. Ker nimajo vesti in empatije niso sposobni, ob tem ne morejo čutiti nikakršne slabe vesti, saj v njihovih očeh pravzaprav niti ne počno nič slabega. Vzamejo le, kar jim ljudje lahko ponudijo. In dokler. Potem za njih niso več uporabni. Kot prazna embalaža pravkar porabljenega izdelka. Ali še bolje, kot zajedavec, ki uniči gostitelja. Tisto malo čustvovanja, ki ga uspejo prikazati, je naučenega v resnici pa ne doživetega.

Običajno izkoriščevalci uspejo svoje žrtve “zvleči” v svoj svet. Žrtev ne ve ne kako in še manj kdaj začne zreti v svet z očmi svojega izkoriščevalca. Pravzaprav se sploh ne zaveda in nima občutka, da bi lahko bilo kaj narobe. Naprotno, neredko se ob tem čuti počaščeno, da jo taka grandiozna in zaradi svoje grandioznosti preganjana oseba izbere in spusti v svojo bližino. Izkroščevalec ob žrtvinem neizrečen soglasju počasi a vztrajno pronica v vse sfere njenega življenja. V svetu, ki z realnostjo nima več nobenega stika, skupaj s svojim zajedavcem goji občutek lastne večvrednosti, vsevednosti in preganjavice. Strahovi zajedavca postanejo njeni strahovi. Njegove težave in bitke postanejo njene. Vloga žrtve je, da zajedavca, skritega za angelsko podobo nedolžnega otroka, zaščiti in prežene vse namišljene sovražnike. In teh nikoli ne zmanjka. Namišljenih sovražnikov namreč. Le kako naj bi jih, ko pa vsi zavidajo tako grandiozni osebi…

Arhiv