Arhiv za kategorijo: ‘Sleepy o zaščiti živali’

Reality check

If you have ten thousand regulations you destroy all respect for the law.
Winston Churchill

Načeloma verjamem v pravila. Imeli naj bi jih zato, da bi nam olajšala življenje. Nekatera ščitijo šibkejše, druga skupno dobro, tretja poskrbijo za večjo varnost, četrta pa za kaj povsem drugega. So tudi takšna, ki bi jih težko šteli med katere od dobronamernih kategorij. Takšno pravilo je bil npr. tisti že preklicani odlok v eni slovenskih občin, po katerem psi ne bi smeli lajati. Lahko bi rekli, da se da zlorabiti tudi pravila, njihov osnovni namen pa kljub vsemu ostaja enak. Omogočajo nam, da bi se v različnih situacijah lažje znašli in omejujejo samovoljo tako posameznikov kot oblasti. Učinkovitost pravil zagotavljajo institucije države in lokalnih skupnosti. Za kršitve so predpisane različne kazni.

Da ne bo nesporazumov; verjeti v pravila ne pomeni nikoli kršiti nobenega. Če ne drugo, se mi to zdi povsem nemogoče. Za kaj takega bi bilo namreč potrebno najprej poznati prav vsa in to na vseh področjih kjer se gibljemo. Vsa namreč niso povsod enaka. So pa kršitve težje in lažje, dopustne in nedopustne, včasih lahko na nek način celo upravičene, moralne in nemoralne ali pa življenje ogrožujoče. Temu primerno so različne tudi predpisane kazni za kršitve.

Pravila o graditvi objektov tako poskrbijo, da so objekti zgrajeni v skladu z vsemi predpisi in varni za uporabo. Kot dokazilo, da je temu res tako, služijo upravna dovoljenja. Najprej tista, s katerimi se gradnjo dovoli, potem pa še tista, s katerimi jo je dovoljeno uporabljati. Enako velja za zavetišča za zapuščene živali. Nekje sem nekoč prebrala nekaj v smislu, da naj bi upravna dovoljenja zavetišča zagotavljala, da je objekt varen in primeren za oskrbo živali.

V zavetišča, v katerih so nameščene zdrave ali že pozdravljene živali neredko pridejo tudi bolne. Zato morajo poleg gradbenih izpolnjevati tudi nekaj drugih pogojev, npr. veterinarsko-sanitarni red, ki preprečuje širjenje bolezni. Upoštevanje teh pravil zagotavlja varnost tako v zavetišču nameščenih živali kot vseh ostalih, s katerimi posvojene živali prihajajo v stik.

Tako je potrebno vsako novo sprejeto žival namestiti v predhodno razkužen izolatorij, da ne more priti v stik z ostalimi. Namestitev v izolatoriju traja praviloma za pse 10, za mačke pa 14 dni. Osebno se mi zdi to eno koristnejših pravil, neupoštevanje tega pa je lahko škodljivo in torej precej neodgovorno in ne ravno dopustno.

Za varnost zdravja živali na svojem območju je s pravili poskrbela tudi EU. Tako za vstop psa, mačke ali belega dihurja EU zahteva izpolnjevanje določenih pogojev. Če je izvor živali Hrvaška, potem mora biti opremljena s potnim listom Republike Hrvaške, mikročipom ali tetoviranim znamenjem in opravljenim veljavnim cepljenjem proti steklini. Poleg izpolnjevanja nekaterih drugih tehničnih zahtev, ki jih predpisuje Uredba, mora za veljavno cepljenje preteči vsaj 21 dni od datuma zaključka postopka cepljenja, ki ga proizvajalec zahteva za primarno cepljenje v skladu s tehničnimi specifikacijami dovoljenja za promet iz točke 1(b) za cepivo proti steklini v državi članici ali tretji državi, v kateri se cepivo uporablja. Premiki psov, mačk in belih dihurjev, ki so mlajši od treh mesecev, niso dovoljeni.
V kolikor je izvor živali Bosna in Hercegovina pa se ob izpolnjevanju zgoraj naštetih pogojev zahteva še veterinarsko spričevalo. Premiki psov, mačk in belih dihurjev, mlajših od treh mesecev tudi iz BiH niso dovoljeni.

Tovrstna pravila torej niso namenjena preprečevanju vnosa živali na območje EU, pač pa ščitijo živali in ljudi, ki tam že živijo, pred okužbami, ki bi jih lahko s seboj prinašale veterinarsko nepregledane živali, ki niso podvržene veterinarsko-sanitarnemu redu, ki velja za zavetišča. Če bi namreč taka žival prišla v zavetišče, bi morala 10 oz. 14 dni preživeti v izolatoriju. Čeprav je predpis v korist živali, pa ga morajo upoštevati le zavetišča za zapuščene živali. Posameznikom in organizacijam formalno to seveda ni potrebno, saj niso registrirana zavetišča. Moralno pa bi se vsekakor spodobilo.

Ob tem se sicer človek bolj ali manj nehote vpraša čemu v resnici potem služijo tista upravna dovoljenja, ki naj bi zagotavljala, da je zavetišče primerno grajeno in opremljeno za varno namestitev živali? Sta varnost in zdravje konkretne ter drugih živali kaj bolj ogrožena v zavetišču brez upravnih dovoljenj kot pri drugih organizacijah? Kaj je za zdravje in varnost drugih ljudi in živali bolj sporno; da koncesijo dobi zavetišče brez upravnih dovoljenj ali da živali, ki gredo mimo zavetišč, niso podvržene 10 oz. 14 dnevnemu bivanju v izolatoriju?

Samo vprašam, dvomov pa vsaj jaz osebno sicer nimam.

A good head and a good heart are always a formidable combination.

Nelson Mandela

V vsakem dobrem je nekaj slabega  in v vsakem slabem je nekaj dobrega. Tako pravijo. Iz vsakega, še tako slabega dogodka je mogoče potegniti nekaj pozitivnega. Pravijo pa tudi, da je pot v pekel tlakovana z dobrimi nameni in še tako dober namen ima lahko neprijetne, slabe, včasih pa žal tudi tragične posledice. V želji nekomu pomagati se zagotovo skrivajo dobri in iskreni nameni, ki se lahko kaj hitro spreobrnejo v škodo nekoga drugega.

Klik za nadaljevanje.

I hope we stop taking for granted
All of the land and all of the sea
I’m taking a chance on loving
I hope that you take it with me

You have to learn the rules of the game.

And then you have to play better than anyone else.

Albert Einstein

Iskreno me veseli, da se prispevki o osebnostnih motnjah in njihovih škodljivih posledicah na družbo, vse pogosteje pojavljajo tudi v naših medijih. Zadnji pred nekaj dnevi v Mladini. V njem beremo, da podatki razkrivajo, da so se v naši državi nebrzdano razširili nesprejemljivi pojavi političnih in gospodarskih prevar, narcistična obsedenost z lastno vrednostjo in veljavo, patološko laganje, aroganca, brezsramno izkoriščanje, pomanjkanje sočutja in občutkov krivde ter individualne in družbene neodgovornosti, kar že kaže na epidemijo psihopatije. Posamezniku preostaneta le dve možnosti. Ali po sistemu “go with the flow” psihopatsko vedenje prevzame tudi sam, ali pa postane žrtev. Si želite živeti v takem okolju in taki državi? Jaz ne. Zato mora biti tudi tretja možnost. Tolaži me misel, da naj bi bila kritična masa tistih, ki tudi nočejo in se po svojih močeh upirajo, presežena. Morda pa le še ni prepozno.

Kdor se iz zgodovine ne nauči čisto nič, je na najboljši poti, da bo ponavljal tuje napake in na lastni koži preizkušal, kar so doživljali drugi. In jaz zagotovo že dolgo nisem več tepec, ki se iz tujih izkušenj ne bi naučil prav nič. Redkim uspe, da jim zares nasedem in le izjemam, da se to zgodi več kot enkrat. Pravil igre sem se dobro naučila… but i guess you probably know this by now. Da ne pozabim s kom imam opravka, se sem in tja spomnim na opozorilo, da gre naslednji, ki se te bo lotil, s tabo dol. Preroška napoved? Se bom potrudila ti ne delat družbe na tvoji poti dol.

Pred več kot 10 leti je potekal “projekt” odstranjevanja motečega elementa MM. Začelo se je s spreminjanjem javnega mnenja. Od kod dokazi, ki jih ni videl nihče drug, vedo tisti, ki so jih “našli”.
Takrat je Anej Sam v svoji knjigi Milena, zapisal: Neka ognjevita članica DZZŽ Ljubljana (vsi, ki se spoznate na 172 člen Kazenskega zakonika RS boste razumeli, zakaj nisem napisal njeno ime), se je v stanju evforije pohvalila naskočnemu odredu: “Dokončala sem Mileno – dala sem se dol z veterinarjem…in zdaj imamo njegovo izjavo.” (str. 320) Zase lahko rečem, da po toliko letih končno vem komu gre in komu ne gre verjeti. Me pa tako, bolj iz firbca zanima, s kom se bo treba dati dol za dokončanje projekta tokrat?

Kot kaže pa bomo pred tem del poti vendarle še šli skupaj. Tisti del, ki vodi do poenotenja bivalnih pogojev za živali zavetiščih. Se veselim. Se pa ob tem sprašujem v čem je smisel, če bodo ponekod živali še naprej romale v skrinjo? Ta del vas seveda ne moti, saj so evtanazije vendar v skladu z zakonom sprejemljive in kot berem, celo opravičljive.  Pa bomo slej ko prej prehodili tudi ta del poti. Le da tega ne več skupaj…

So many times, it happens too fast
You trade your passion for glory…

Arhiv