Arhiv za kategorijo: ‘Sleepy o…’

Too much exposure to risk is dangerous; too little leads to stagnation.

David DiSalvo.

But if you invest visely, the pay off might just knock you out of your feet. ;)

The past is never where you think you left it.

Katherine Anne Porter

Že dolgo mi je jasno, da je življenje sestavljeno iz mešanice modrih in malo manj modrih, pa nespametnih in nesrečnih odločitev, ponesrečenih poskusov, nepredvidljivih sil, vzgibov in kar je še takega. Izkušnje pač, ki sestavljajo niz zaporednih dogodkov in nas pripeljejo natanko tja, kjer smo. Iz nas lahko naredijo boljšo ali slabšo osebo, odvisno pač kaj z izkušnjami počnemo.

Sama sem za svoje precej hvaležna. Verjamem, da sem se iz vseh nekaj naučila, in da sem zaradi njih vsaj modrejši, če že ne tudi boljši človek.

Bo že nekaj let od takrat, ko smo se neke sobote popoldan odpeljali na plažo. Če s seboj pelješ otroke in pse, ni ravno nenavadno, da imaš tudi nekaj več prtljage, pa je vsaka nenujna stvar nepotrebna obtežitev. Npr. dokumenti, ki jih na plaži res ne potrebuješ, pa jih je najbolje pustiti v avtu. Tako sem zložila iz avta vse potrebno, in v avtu pustila vso nepotrebno težo, kakršno predstavljata npr. vozniško in prometno dovoljenje, pa telefon in….. ključi od avta in na istem obesku še od stanovanja, jasno. Da to ni bila ravno modra odločitev sem ugotovila medtem, ko so se s treskom zapirala vrata prtljažnika. Hecno kako hitro delujejo možgani in kako počasi se lahko telo odzove…

No, zaradi take malenkosti kot je to, da se človek zaklene ven iz stanovanja in iz avta si pač ne gre pokvariti popoldneva na plaži. Nenazadnje lahko cel popoldan razmišljam kako rešiti nastalo zagato, sploh pa bi lahko bilo še veliko slabše. Lahko bi bila nekaj 100 km stran od doma in ne le kakšnih 10. In neumnost postane zares neumnost šele takrat, ko se iz dogodka ne naučimo nič. Bogatejša za izkušnjo ali dve sem postala tudi nekoliko modrejša. Od takrat imam ključe od avta in stanovanja ločene, predno zaprem prtljažnik pa vedno preverim, če imam ključe v žepu.

Tako pač je v življenju. Ena vrata se odprejo, druga se zaprejo. Dobesedno. Ko se danes spomnim teh zaprtih vrat, se vedno nasmejem. Če se le da, se trudim podobno gledati na vse minule dogodke in se jih spominjati brez obžalovanj. Če sem iskrena, sem sama s seboj danes precej bolj zadovoljna kot pred letom, dvemi ali več. Pa ni bilo vedno lahko in cena za modrost je bila včasih nepravično visoka.
Ne žalujem (več) za izgubljenimi priložnostmi in se le iz radovednosti sprašujem, kako bi zgledalo moje življenje, če bi se odločila drugače. Sem in tja me spreleti občutek, da mi je žal, da nekaterih odločitev nisem sprejela prej. Pa ga modrejši glas v meni hitro odžene češ, že nisem še vedela dovolj.

Bojda ni dobro preveč barantati s svojo preteklostjo, saj si tako le ustvarjamo nove zamere v sedanjosti. Predvsem ne takrat, ko s svojo sedanjostjo nismo preveč zadovoljni. Tako vsaj pravijo strokovnjaki.
V neskončnost ponavljajoča vprašanja “zakaj nisem…”, “ko bi le…”, “kako…” lahko boleče popačijo naše misli. Začnemo žalovati za nečim, kar bi lahko bilo, pa čeprav se nam niti sanja ne, če bi bilo tako v resnici. Zdi se nam, kot da smo izgubili nekaj pomembnega, pa tega v resnici sploh nikoli nismo imeli. V mislih premlevamo kako drugače in zagotovo boljše bi se obrnilo naše življenje, če bi takrat… Kako ta trenutek ne bi bili nesrečni, če bi le… V svojih fantazijah iščemo poti, ki bi jih morali ubrati, da bi se izognili neprijetnim občutkom, ki nas prevevajo v sedanjosti.

Bojda je nekaj povsem običajnega se zazreti nazaj s kančkom obžalovanja. Mnogi psihologi menijo, da ima skoraj vse, kar počnemo, samovarovalni učinek, pa čeprav se na koncu izkaže, da je početje pravzaprav samodestruktivno. V življenju namreč stvari počnemo tako, da bi se izognili neprijetnim in težkim izkušnjam. Ko fantaziramo o tem, kako drugače bi se lahko obrnile stvari kot pa so se v resnici, si vsaj za hip oddahnemo od neprijetnih izkušenj in spominov zaradi “napak”, ki si jih očitamo. Za kratek hip vidimo svoje življenje tako, kot smo si ga želeli.

Realnost pa ostaja enaka. Odločitve, ki smo jih sprejeli, so iz nas naredile osebo, kakršna smo. Kar smo izgubili, je še vedno izgubljeno in ne glede na to kolikokrat premlevamo svoje pretekle odločitve, jih spremeniti ne moremo. Kratkotrajni pobegi v fantazije nam sicer lahko predstavljajo obliž za boleče rane, vendar pa se lahko “po vrnitvi” v realnost počutimo še slabše, še bolj nesrečne in nezadovoljne s samimi seboj. Običajno zato, ker spregledamo pomembno informacijo, ki nam jo tovrstno barantanje s preteklostjo pravzaprav prinaša. Kaže nam namreč na dogodek ne glede na to kako daleč v preteklosti se je zgodil, ki ga dojemamo kot izgubo, za katero si še nismo dovolili žalovati.

Namesto obžalovanja, neprestanega očitanja, ker se nismo bili sposobni odločiti drugače ali zatekanja v fantazijo, bi se morali naučiti oprostiti. Oprostiti samim sebi, za vsa dejanja, ki jih ne moremo več spremeniti, pa bi si jih želeli. Zagotovo se lahko iz takih izkušenj veliko naučimo in miselni izleti v preteklost lahko osvetlijo dogodke v povsem drugi luči. Pokažejo nam še druge poti, ki bi jih lahko ubrali, pa smo morda bili premalo izkušeni, da bi jih sploh lahko videli. Kar smo izgubili, je izgubljeno, in ko ocenjujemo pretekle dogodke, to počnemo obogateni z novim znanjem in izkušnjami izgube, ki jih pred tem nismo imeli. In tudi, če bi vse to imeli že prej, je na rezultat vplivalo več različnih dejavnikov, kot bi jih kadarkoli uspeli sami predvideti.

Vrtenje v začaranem krogu obžalovanj in preigravanj različnih scenarijev z želenimi zaključki nima nikakršnega smisla. Obstaja razlog, da smo ravnali tako kot smo. Z današnjega zornega kota se morda res vse skupaj zdi kot nespametna napaka, ampak takrat ta zorni kot ni bil isti. Naše vedenje, izkušnje in pričakovanja niso bila ista. In če bi se danes v isti situaciji odločili drugače, je to morda ravno zato, ker smo za izkušnjo bogatejši in za ščepec modrejši.

Preteklost je dobro poznati in se iz nje učiti. Predvsem zato, da ne bi ponavljali istih napak. Kako že je zapisal George Santayana? Those who cannot remember the past are condemned to repeat it.

When you’re silent, your silence condones it.

Thus, whatever you believe in goes down the drain.

Jennifer Tindugan-Adoviso

Zadnje čase blog bolj redko pišem. Pa ne zato, ker ne bi imela česa povedati al o čem pisati. Nasprotno, za povedat imam pravzaprav še preveč, morda se mi le ne ljubi. Priznam, živalovavarstvene scene in njenih akterjev imam povečini dovolj, a v pisanju o tem ne vidim smisla. V poplavi vsemogočega je težko a še vedno mogoče ločiti nekaj zrn od plev, ki še niso pozabila v čem je smisel. Kritične mase pa na vidiku žal še ni.

Zadnje leto ali dve precej časa posvetim odkrivanju povsem novih področij. Hecno, kaj vse človeka pritegne in kam ga odnese, če si le dovoli. S prav posebnim veseljem lahko uživa celo v temah, za katere je bil celo življenje prepričan, da so skregane z njim,

Zadnje dni se poglabljam v osebnostne pravice in varovanje zasebnosti. Nekdo je predrzno, nedopustno in grobo ponovno posegel v mojo zasebnost, pa jo bo torej treba zaščitit. Jezi me dejstvo, da se moram ukvarjati s tistimi, s katerimi ne želim imeti prav nobenega opravka, a če se je kdo pripravljen spustiti tako nizko za kanček moje pozornosti, potem morda lahko vsaj deloma ustrežem. Ob tem mi nehote na misel pride odstavek, s katerim je Mitja Kunstelj nekoč zaključil enega svojih blogov: “Kamor se jaz ozrem, če sem izzvan, tam trava ne raste več! V opomin vsem, ki bi radi mojo pozornost!”

Ko se človek loti raziskovati področje, ki je tesno povezano s pravom, lahko brez strahu, da bi brcnil v temo, začne pri Ustavi RS. Tako npr. njen 35. člen varuje  pravice zasebnosti in osebnostne pravice. Pravi namreč takole: Zagotovljena je nedotakljivost človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti ter osebnostnih pravic.

Varovanju zasebnosti posvečamo premalo pozornosti, čeprav je govora o tej temi v zadnjem času vedno več. Strokovnjaki nas opozarjajo, mnogi pa še vedno zamahnejo z roko češ, saj ne počnem nič takega, kar bi bilo potrebno skriti. Kako zgrešeno. Pravica do zasebnosti je temeljna človekova pravica, ki se je običajno zavemo šele, ko je grobo kršena, pa četudi s tako za mnoge trivialno zadevo kot je npr. objava zasebnega elektronskega sporočila na spletu. No, trivialna seveda predvsem dokler gre za tuja sporočila in ne naša.

Zasebnost pa ni omejena le na dogajanje med štirimi stenami lastnega doma. Zmotono je tudi prepričanje, da nam zasebnost ne pripada na delovnem mestu.
Priporočilo Sveta Evrope št. R(89) 2175 namreč določa, da imajo zaposleni na delovnem mestu pravico do vzpostavljanja osebnih in socialnih stikov. Podobnega mnenja je bilo tudi ESČP v primeru Niemietz proti Nemčiji176 leta 1992, ko je zapisalo da “spoštovanje zasebnega življenja mora vsebovati tudi določeno stopnjo pravice do vzpostavljanja in razvijanja odnosov z drugimi človeškimi bitji” in “Poleg tega se zdi, da ni načelnega razloga, zakaj bi ta pojem ‘zasebnega življenja’ izključeval profesionalne ali poslovne dejavnosti [posameznika]…” ( Kovačič, 2006, str. 87)

Zasebnost vključuje tudi pravico do zasebnega življenja in pravico nadzorovati informacije o sebi, torej tudi tem kaj bomo namenili javnosti in česa ne. Ob tem zagotovo ne moremo mimo pravice do ugleda, časti in dobrega imena. Za razliko od morda koga drugega, si jaz svoje časti ne vtikam nikamor, pač pa jo cenim in varujem, podobno kot to počnem z zasebnostjo.

Pravica do zasebnosti je pravica posameznika, da živi svoje življenje kot želi, zaščiten pred samovoljnimi posegi drugih vanj. Zaobjema zasebno in družinsko življenje, dom, čast in dobro ime, pravico o svobodnem odločanju npr. o rojstvu otrok, pa tudi pravico do razkritja informacij o posamezniku. Urejena je na različnih pravnih področjih. Tako ima ob kršitvah prizadeti na voljo različna pravna sredstva za ukrepanje.

Nekateri pravijo, da je zasebnost bistvena za biti človek, vendar je v resnici povsem mogoče biti človek brez zasebnosti. Bolj točno je reči, da je zasebnost nujna za biti svoboden človek.
Charles J. Sykes

Tako, bodi za danes dovolj. Morda pa komu pride prav.

P.S.
Kljub zeleni zimi pa trave letos ponekod ne bo treba kositi…

Arhiv