Arhiv za kategorijo: ‘Behind the scene’

Be careful what you wish for…

… ’cause it might come true.

Po zadnjem napadu slabe volje pred nekaj tedni in posledično krajšem premoru, je moj avto spet poln pasjih dlak. Seveda tistih, ki niso odpadle od katerega od bolj ali manj mojih psov. Na mojem obrazu se je spet zarisal nasmešek, ko sem v zgodnjih jutranjih urah nanje odložila nahrbtnik. Hecno, kako se človek ob tem lahko počuti krasno. Pa dlake ne pripadajo niti psu iz katere od obalnih občin. :) Vse je natanko tako kot mora biti in prav kmalu bom lahko brez kančka dvoma rekla: “Naredili smo dobro delo.”

Nenačrtovano sem si privoščila dobrih 12 ur spanja. Razkošje, ki si ga že dolgo ne privoščim več, pa sem pozabila kako dobro dene. Zadnje dobro leto je bilo naporno tako po osebni in še bolj po kakšni drugi plati. Treba je bilo nadoknaditi veliko in se še več povsem na novo naučiti, pa se mi je zdel čas, porabljen za spanje, povsem zgrešena investicija. Ker iskreno verjamem, da naključij ni in se vse zgodi z namenom, verjamem tudi, da je včasih namen osebnih izkušenj tudi širši in ne le v učenju lastnih življenjskih lekcij. Da imamo neke vrste “share button”, da se na naših izkušnjah lahko učijo tudi drugi, in da vidimo stvari v drugačni luči. Marsičesa brez teh izkušenj ne bi niti opazili. Nekaj tovrstnih mi je zagotovo odprlo vrata v povsem nove svetove, nekaj jih je na površje prineslo že nekoliko pozabljene, nekaj pa dopolnilo sestavljanko zaradi katere so se mi obzorja bistveno razširila pa zdaj vidim v “big picture” povsem drugačno podobo kot še pred letom ali dvemi. Najtežje si je priznati, da je človek, ki se zanaša na svojo previdnost, realnost in stanje z nogami na tleh in ne z glavo v oblakih, kljub vsemu bil zaslepljen. Od tam naprej gre vse lažje, “osebno” pa lahko potone v pozabo, ker je svojo nalogo opravilo. Ni vse zlato, kar se sveti, bistvo pa očem, žal, še kar ostaja nevidno.

I am thankful to all those who said “NO” to me. It’s because of them I did it myself.
A. Einstein

Ko pravljice, ki so ti jih skušali prodati, analiziriš in tako z distance pretehtaš izkušnje drugih, običajno tistih označenih za zlobne, jih primerjaš z dokumentiranimi dejstvi in oplemenitiš z lastnim vedenjem, se razblinijo hitreje kot uspeš izreči “iluzija”. Zna biti, da so leta prevar, laži in hudobije, ki sem jih imela priložnost opazovati od blizu, pa jih ne zaznati, iz mene naredila še bolj previdnega in modrejšega človeka. PS učitelj, jaz učenec. Upam da slab, če drži, da je dober učenec tisti, ki prekosi svojega učitelja. Pred skoraj natanko 10 leti se je PS pohvalila, da je bila učenka sama, MM pa njena učiteljica. Je morala biti res, zares dobra učenka, in če držijo vse njene trditve o MM…
Priznam, da tako razočarana nad človekom, s katerim sem prišla v tak ali drugačen stik, nisem bila še nikoli. Drži pa tudi, da se še nikoli zaradi nikogar nisem toliko naučila. Bo čas, da se vse to novopridobljeno in nadgrajeno znanje začne obrestovati še kje drugje, preiskovanje kaznivih dejanj, goljufij in drugih prekrškov pa naj prevzamejo tisti, ki so v tej državi za to pristojni. Tako, da bo zares držalo, da se z nekim zavetiščem ukvarjajo vsi organi, ki kaj štejejo. Da ne bi bilo potrebno pomisliti na laži, manipulacijo z občutki drugih in igranje vloge žrtve. Vloga žrtev pripada drugim. Nekaterim bo skoraj gotovo pripadla v obliki kolateralne škode, izbrali pa ste si jo sami.


I learned. Time for the second stage

V vsaki slabi stvari se skriva nekaj dobrega, le odkriti in videti je to včasih nekoliko težje. Mnogim žal ostane za vedno skrito in neopazno. No, vsaj do takrat, dokler jih tako ali drugače ne zadane. Morda bo kdo o tem razmišljal takrat, ko bodo nezakonito obdelovani, posredovani in zlorabljeni njegovi osebni podatki ali nejgova zasebna pisanja. Morda takrat, ko bo kdo za kršitve končno odgovarjal in bo to povzročilo spremembe v (ne)odnosu odgovornih, pa oškodovanih ne bo več. No, vsaj toliko ne ali pa se bodo pogosteje odločali za zavarovanje svojih pravic. Ali pa morda takrat, ko bo VURS prisiljen upoštevati mnenje organa, ki ugotovi neustreznost zakonodaje, ki jo na tej, v lastno nadpomembnost zagledani upravi, pripravljajo. Spornost mora namreč nekdo opaziti, nanjo opozoriti, spisati pobudo, prositi za mnenje… In ob vsem tem, kar je najpomebneje, ne izgubiti volje…

Anyone can give up, it’s the easiest thing in the world to do. But to hold it together when everyone else would understand if you fell apart, that’s true strength.

Sometimes the truth is stranger than fiction.

Dr. Carl Sagan: You have to know the past to understand the present.

 

Direktor VURS-a je večkrat omenjal razpoloženje javnosti in anonimne prijave s strani številnih državljanov.

V sodnem postopku po tožbi Milene Močivnik zoper novinarko Maga Polono Šeško so Milenini nasprotniki s skupnimi močmi – Mag, VURS, Društvo za zaščito živali Ljubljana – zmogli sodnemu senatu postreči z eno “anonimno” prijavo s strani številnih državljanov. Avtorstvo je priznala omenjena članica DZZŽ Lj., Polona Samec.

***

To je razvidno iz prispevka Lee Eve Muller v Dnevniku, dne 21.7.94: Kje je denar za ljubljanski azil?
To vprašanje sem na štiri oči postavila predsedniku ljubljanskega društva proti mučenju živali Matjažu Urlebu. DPMŽ namreč že dvanajst let namensko zbira denar za gradnjo azila za zavržene živali, vendar ni nikdar prikazan znesek tega denarja. Ker že 13 let ne prestopim praga, sem delu DPMŽ sledila s tem, da sem prihajala na občne zbore, ki so najvišji organ društva. Trdim, da niti na enem niso podali niti ustnega niti pisnega finančnega poročila, koliko denarja je priteklo in koliko je zbranega za azil.

***

Delamo tisto, kar je najbolje v tej situaciji – spreminjamo javno mnenje. Pod uporabniškim imenom Daisy je to zapisala ugledna članica DZZŽ Ljubljana, Polona Samec, ko je 9.2.2002 razlagala “nediscipliniranim” in raziskovalno naravnanim udeležencem foruma razloge ustanovitve in obdelave teme Kam je izginila tema azil v Borovnici?

***

Ob Evi Dolinar in Romanu Turnšku (slednji je delal kot nekakšen podporni član) je Polona Samec največ delala na izpeljavi strateške naloge DZZŽ Ljubljana. Količina zapisanega na tem forumu in v časopisnih rubrikah Pisma bralcev vsiljujejo ugotovitev, da je to opravljala kot delovno nalogo.

***

Daisy ne zanimajo živali, temveč kazen za Mileno in Nevenko. Kako je to razložljivo? Propadli so ji načrti z Mileno. Pod plaščem zavetišča, ki bi pridobivalo proračunski in prostovoljni denar, bi paralelno potekala reja in prodaja rasnih psov. Pod dirigentsko palico Polone Samec – v ta namen se je oklicala za kinologinjo – in strokovni podpori moža, ki je v službi na Veterinarski postaji, bi vse potekalo kot po maslu. Načrt je temeljil na določenih ž že obstoječih izkušnjah: med viškimi vrtičkarji v neki zakotni leseni hišici nežna Daisy skupaj z možem (njegovi šefi bodo ugotavljali morebitno podvajanje službe) vzreja mlade ovčarje in jih “lifra” na jug.

***

Pred letom dni je neka udeleženka foruma (očitno oseba, ki Daisy pozna z Mileninega dvorišča) razložila, kako je Daisy pomagala Mileni. Seveda, Daisy je Mileni ponudila brezplačno pomoč. Toda, čez nekaj dni je zaprosila Milenino hči, naj ji posodi nekaj denarja. Kajčeš, trenutno je brez prebitega tolarja a nujno potrebuje čevlje. Milenina hči ji je dala kreditno kartico, Polona pa jo je malo pozabila vrniti. Nejevoljno jo je vrnila šele čez nekaj tednov. Milenina hči še danes odplačuje obroke za čevlje in oblačila, ki jih ima na sebi elegantna Daisy.

***

Njen, v začetku vseodobrovajoč odnos do Milene in rivalski do njene hčere, dejstvo, da se dejansko ukvarja z rejo rasnih psov in da je brez službe ter kasneje nekontrolirano sovraštvo potrjujejo, da je k Mileni prišla iz podjetniških razlogov.

***

Sladkobesedno, z atributi “luštne punce” in z močnim nagonom po maščevanju je Polona Samec povzročila Mileni ogromno škode.

***

Zastraševanje je tretja plast internetne akcije DZZŽ Ljubljana.

***

Da so vodilni DZZŽ Ljubljana bili doma na VURS-u kaže ta primer. S tem, da me je imela za udeleženca foruma pod imenom Rotunda, je Polona Samec 2.3.2002 zapisala:
Rotunda, miškica, pot pod noge, pa teci v Borovnico nekaj povedati! Mi je včeraj prišlo na uho, da si obiskala celo VURS, da so ti dali podatke, ki so ti jih po zakonu dolžni dati. Slišala sem tudi, da ti je zmanjkalo argumentov, ko so ti začeli kazati slike psov in ti dopovedovati, da njih bilance in medosebni odnosi ne zanimajo. Nisi razumela, Rotunda, kaj ti želijo povedati? Kmalu, zelo zelo kmalu ne bo več razloga, zaradi katerega imamo čast brati tvoje prispevke. Ne bo ga več, zravnan bo z zemljo, kot da ni nikoli obstajal… Ni, ni…

S pomočnikom direktorja VURS-a, Alešem Brecljem, sem se pogovarjal 12.2.2002, ko sem mu posredoval že omenjena vprašanja glede obravnavanja potepuških psov. Dotaknila sva se primera Milena Močivnik. Vse, kar je Samčeva tokrat zapisala, je res. Pomočniku direktorja sem izročil dokumente MOL in bilanco DZZŽ Ljubljana, iz katerih je razvidno, da se pri njih proračunski denar odliva “na črno”. Res je, kot pravi Samčeva, da ga to ni zanimalo. In prav to je najbolj depresivno (državo ne zanima kraja proračunskega denarja).

Res je, da sem bil prepaden, ko sem videl fotografijo, ki smo jo mi posneli in dali v obtok kot žalostni kazalec, v kakšnem stanju dobi Milena kužka. In zdaj je ta fotografija dokaz, da Milena pošastno muči pse. O, bog!

***

Nekaj mesecev po tem je javnost izvedela, da so zaradi suma kaznivega dejanja korupcije in zlorabe položaja kriminalisti preiskovali Zorana Kovača.

***

Ko se je županja končno odločila za Živalski vrt, je v glasilu DZZŽ Ljubljana (forum Moj pes) začela priprava za kompromitacijo in odstrel direktorja Vojka Vesela.

Formula: kot v primeru Milena Močivnik. Namesto droge v trebuhih sestradanih psov – golaž iz mladega medvedka.

***

V delu dne 11.4.2003 in v Dnevniku dan kasneje smo prebrali, da je direktor Živalskega vrta odstopil. Življenje Vojka Vesela je predrugačeno. Do konca življenja ga bo spremljal sramotni pečat. To je to pošastno delovanje interesne skupine, ki je zbrana okrog nevladne organizacije DZZŽ Ljubljana.

***

Moderatorka Urška (18.12.2002): Ne boš verjela, ampak pisat se splača… In ne samo MOL, ampak tudi medijem. Prejšnjo županjo so naši mejli spravljali ob pamet, kot tudi vsebina… VURS-u smo tudi za odvzetje psov pisali, pa smo imeli velik uspeh…

Uncas (Urška Markelj, 25.12.2002): Zoo nas drži zelo stran od vsega… kličite, pišite, bodite glasni!

***

Lepa Vida, forum, 24.3.2003:
Zakaj je na sramotnem stebru direktor ZOO? Da bi DZZŽ dobil v upravljanje azil. Kdo je zrežiral kriminalizacijo ZOO? DZZŽ! Kako? Predsednik sindikata ZOO Miha Dobrovoljc (član SDS) je dobil nalogo naj organizira puč. Od koga je dobil nalogo? Od strankarske šefinje Alenke Paulin, ki je vplivna članica in šefinja nadzorne komisije DZZŽ.

***

Na treh straneh je Mag objavil besedilo o Mileni. Naslov: Pasja ženska!

In kako je novinarka Polona Šeško ugotavljala dejstva?
Na mnoge nepravilnosti pri Močivnikovi opozarjajo njeni nekdanji sodelavci Roman Turnšek, Eva Dolinar in Meta Malus. In, še? Na še mnogo hujše stvari je opozarjala prijava, ki jo je predlani dobila veterinarska uprava.
Kdo je podal prijavo? V sodnem postopku (opr. št. II K 56/2002) je ugotovljeno: Polona Samec.
Da. Na ta način slovenski novinarji pripravljajo informacije in jih kot dejstva posredujejo javnosti.

***

V tem primeru je odločilo večno orožje ženske: posteljni užitek. Neka ognjevita članica DZZŽ Ljubljana (vsi, ki se spoznate na 172 člen Kazenskega zakonika RS boste razumeli, zakaj nisem napisal njeno ime), se je v stanju evforije pohvalila naskočnemu odredu: “Dokončala sem Mileno – dala sem se dol z veterinarjem…in zdaj imamo njegovo izjavo.”

***

Prizadevanjem, da bi Milena uredila in legalizirala zavetišče (to je čas, ko je javnost izvedela za ustanovitev Koordinacijskega odbora in pogovor pri ministru Butu) je zoperstavil neverjetno močen proti argument… zemljiško stvari menda niso čiste in da je nekaj ograd za pse postavljenih celo na tujem zamljišču. Torej ker Polona Samec ali Meta Malus predvidevata, da je nekaj kolov vtaknjenih pol metra čez mejo 5 hektarjev velikega Mileninega posestva, Jože Vidic opozarja, da bi bilo slabo, če bi zdajšnja lastnica postala koncesionarka.

***

Novi azil je sanjski izvir. Občina je zagotovila tako imenovano infrastrukturo in denar za obratovanje, minister But jim je priznal dejavnost splošnega pomena, torej zagotovil denar tudi iz republiškega proračuna, Kovač je uničil Milenino zavetišče in na njih preusmeril vse prostovoljne in sponzorske prispevke. Do konca življenja imajo zagotovljeno lagodno življenje in družbeno promocijo. Če je na poti uresničitve tega cilja treba poteptati nekaj usod, predrugačiti etični sistem družbe – ja , bog moj!

***

Od tega dneva se ni zgodilo nič, zaradi česar bi se upravičeno premislil. Nasprotno, njegova namestnica, Vida Čadonič – Špelič, je obiskala zavetišče in je bila navdušena. Njegova svetovalka Irena Megušar je vodila civilno skupino (Koordinacijski odbor), ki jeorganizirano in učinkovito nadaljevala razdelani projekt sanacije zavetišča in ustvarjanja pogojev za formalno ureditev sirotišnice za ostarele pse. Poznavalec razmer od znotraj dobi občutek, da je “jasnovidni” glas preprosto poklical ministra in mu sporočil: Franci, zmotil si se. Obenem je glas ljudstva v podobi “luštne punce” prišepnil Kovaču: Zoki, pohiti, konsolidirajo se.

***

“Dokaze”, ki jih je imel v oktobru 2002 – slišali smo iz različnih ust – ima VURS od leta 1994. Ti “dokazi” so obogateni le z eno “anonimno” ovadbo Polone Samec.

*** (Citati iz knjige Milena, Anej Sam)

Psi so bili Mileni Močivnik odvzeti. In potem je bilo vse tako zelo drugače…. in tako zelo enako.  Isto ognjevito sranje, preoblečeno v nekoliko bolj “firmata oblačila”. Na višjem nivoju torej. Ravno prav zapečeno in podušeno. Na vročem ognju, seveda. Na mrzlem je težko pečt…

 

Zgodovina se ponavlja…

Vsaj tako pravijo. Včasih celo glavni akterji ostanejo isti in z enakimi podlimi prijemi, s katerimi je treba odstraniti vse, kar ne služi njihovemu (dobičkonosnemu?) namenu. Le tarče v katere usmerjajo svoje maščevanje se menjajo.

Pred leti je spletno zastraševanje opravljal nekdo s forumskim imenom John Gotti in spraševal za številko noge nekoga, češ da ima plavutke viška, pred dnevi je med drugim tudi po moji številki noge povpraševal g. Dušan Hajdinjak, češ da ima gojzerje št. 41 viška…

No, pa še tole:

Arhiv