Give to every human being every right that you claim for yourself.
Robert Ingersoll
Danes sem dobila kritiko. Tako na mestu in povsem upravičeno. Zadnje čase res ne spravim več skupaj prav zabavnih reči, pa obljubim, da je tole zadnja sitna reč. Morda ne ravno zadnja v življenju, zagotovo pa zadnja za dolgo. Predvsem živalovarstvena.
V tej državi imamo nekaj ustavnih kategorij, torej pravic, varovanih z ustavo. Tako je protiustavno vsakršno razpihovanje sovraštva in nestrpnosti, varovana pa je tudi svoboda izražanja:
39. člen
(svoboda izražanja)
Zagotovljena je svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja.
Vsakdo ima pravico dobiti informacijo javnega značaja, za katero ima v zakonu utemeljen pravni interes, razen v primerih, ki jih določa zakon.
Ampak seveda čisto po slovencelsko pri nas to ne gre. Še manj gre to na živalovarstveni sceni. Človek dobi občutek, da imajo pravico do mnenja le glasniki absolutne resnice, kot da le ta sploh lahko obstaja. No, ne! Poti je vedno več, za tiste, ki izberejo tisto, ki vodi mimo zakona, pa imamo organe pregona. Laži, natolcevanja in namigovanja, mislim da med svobodo izražanja ne sodijo, sodijo pa v kategorijo s katero se ukvarjajo organi pregona. Poleg ustave imamo namreč tudi Kazenski zakonik, ki ima kaj povedati o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime. Kdaj pa kdaj je ali pa bo treba te organe tudi zaposliti…
Pa ko sem že ravno pri svobodi izražanja, naj še tokrat, obljubim da zadnjič, izrazim svoje živalovarstveno mnenje. Kot zadnje predavanje, recimo ![]()
Vsi, ki ste psa kupili, prodali, podarili, uvozili, prešvercali ali prodajo in podarjanje oglašujete (torej podpirate) se lahko počutite krive za vsakega v slovenskih zavetiščih evtanaziranega psa, zato bi bilo lepo in fer, da držite jezik za zobmi, saj nimate pravice na vest trkati tistim, ki se odločijo komu pomagati, pa čeprav izven meja te države. Pravzaprav nikomur na temo evtanazije v zavetiščih. Nimate pravice! Lahko pa pometete najprej pred lastnim pragom, če že postavljamo meje. Sem prepričana, da v tej državi ni občine, v kateri ne bi bilo pomoči potrebnih živali, pa dajte, pometite najprej pred lastnim nosom, drugim pa pustite, da pometejo pred svojim. Ali pa je mogoče pomembneje kdo bo koga “nadmudril?” Ali sem mogoče prespala kakšne sorte sklep, da vsi skačemo, tako kot »glasniki absolutne resnice« piskajo?
Sicer pa – smučarski tek je res en čudovit šport!
It is often easier to become outraged by injustice half a world away than by oppression and discrimination half a block from home.
Carl T. Rowan
Je pa res zdrava naša živalovarstvena scena…
Full. Kar poka od zdravja…