Winston Churchill

Biti živalovarstveni prostovoljec verjetno neizogibno vključuje srečevanje z živalskimi vrstami, za katere trdno verjameš, da z njimi ne znaš, o njih nimaš pojma in se jim zato pač izogibaš. Do nedavnega sem bila trdno prepričana, da nimam pojma o ptičih. Prav veliko sicer ne vem o njih niti zdaj, imam pa že nekaj več kot nič pojma (čeprav še vedno ne prav veliko). Novica, da moj teren vključuje lovljenje katere od pernatih živali, me ne pretrese več, čeprav vztrajno zatrjujem, da o ptičih nimam pojma in je torej bolje, da se jim izognem. Včasih mi to uspe, vedno pa pač ne. Tako najpogosteje pobiram obnemogle in zastrupljene galebe, “proučujem” usnjene ovratnike na vratovih labodov (tudi o tem imam zdaj že nekaj pojma in se še vedno sprašujem ali prispevek k “znanosti” res odtehta ceno, ki jo plačujejo živali), srečala sem se že tudi s komaj izvaljenimi srakami in lovila mlado aro, ki ji je uspelo odjadrati z domačega vrta po hribu navzdol. Bi rekla, da imam za nekoga, ki o ptičih nima pojma, kar veliko izkušenj z njimi. Mi je žal, da pri nekaterih svojih prepričanjih tako trmasto vztrajam. Če bi bilo drugače, morda ne bi izgubila dveh dni in bi se verjetno odločila drugače.
Že dva dni me namreč tako in drugače zaposljuje odrasla ara. Prepričana, da o ptičih nimam pojma, sem si pač dovolila pomoč. Zakaj tudi ne, ko pa so pripravljeni pomagati tisti, ki o ptičih vedo več… Zdaj upam, da je tale ara bolj duhovite sorte in se je neizmerno zabavala, ko nas je sprehajala z enega konca hriba na drugega in nazaj. Videz je namreč že dajala tak.

Prvotni plan, da bi priletela niže, če je le mogoče na tla, je kar hitro padel v vodo. Namesto da bi mi zmatrali njo, je ona pošteno matrala nas. Tudi prepričanje, da lačna ne bo mogla prav dolgo tako dobro letati, je hlapelo hitreje kot kapljica vode na vroči plošči štedilnika. Medtem, ko smo mi sopihali za njo, je mirno sedela na najvišjih vejah in nekaj glodala. Primernejšega področja in časa za mirno dopustovanje v naravi si namreč ni mogla izbrati, pa tudi ponujenega sadja se ni pritaknila.
Na trenutke se mi je zdelo, da odleti ravno toliko daleč, da še uspemo prisopihati za njo. Z visokih vej je gledala mimo nas,kot da nas ni… dokler ji nisem zabrusila nekaj sočnih. Potem se je celo zmenila zame in mi namenila nekaj pogledov.

Ko se ji je zazdelo, da ima mojih žaljivk dovolj, je vzletela, naredila nad nami in bližnjimi drevesi dva kroga, potem pa odletela dovolj daleč, da nismo več zbrali volje, da bi se podali za njo. Odločili smo se, da jo nehamo zabavati, se vrnemo zvečer, ko naj bi bila zaradi teme in slabega vida nekoliko bolj hendikepirana in na pomoč pokličemo gasilce. Po približno dveurnem iskanju smo nagajivo humoristko našli, in ravno v trenutku ko smo želeli natančno določiti njen položaj, nas je razveselila s prikazom široko razprtih kril in poletela v dolino. Pozabili smo namreč na skoraj polno luno, ki je s svojim sijem omogočala ari dovolj svetlobe, da je zbrala pogum in zapustila varno zavetje cipres.
Zdaj z vsem svojim neznanjem o ptičih prehajam na plan B. V upanju, da ni prav zamerljive sorte, jo bom prav ponižno prosila odpuščanja za izrečene žaljivke, saj menda ni verjela, da mislim resno. Morda pa lahko začneva še enkrat prav od začetka, z vzpostavljanjem zaupanja. Morda jo je včerajšnje deževje in nasploh neprijazno vreme ravno dovolj zlakotnilo, da bo sprejela ponujene orehe in arašide. Morda se mi celo pusti ujeti in pri tem celo ohranim vse prste cele .