People change so that you can learn to let go, things go wrong so that you appreciate them when they’re right, you believe lies so you eventually learn to trust no one but yourself, and sometimes good things fall apart so better things can fall together.
Marilyn Monroe

Sem že povedala, da se pri nas vedno zatakne pri pasmah, ko razmišljamo o tem, da morda pa bi imeli še enega psa? Ali pa kdaj bomo imeli še enga psa? Ker bi bila trenutno to ena najslabših možnih odločitev, vesolje poskrbi, da je problem hitro rešen. Jaz, kot negovalka, skrbnica in sploh “in charge”, ko gre za naše najbolj kosmate družinske člane, pač nočem postati skrbnica zlatega prinašalca (saj ne, da imam kaj proti njim, pač preprosto nočem ), meni pa je očitano, da psa po svojih željah že imam, kar naj bi bilo menda dovolj. Tako je skušnjava, da sprejmem še kakšno iracionalno odločitev, varno odstranjena… do naslednjič

In potem se zgodi…

Na fotki zgoraj je jasno moj avto, in iz njega gleda – zlati prinašalec?!?

Si je mogoče zamisliti lepši zaključek poletnega večera ob morju pod zvezdnim nebom in z – zlatim prinašalcem v avtu? Seveda ne svojim? In niti ne od kakšnega prijatelja? Pač pa s tujim???
No, pa saj se človeku lahko zgodi še veliko manj prijetnega kot pa je nočna vožnja v zavetišče. Sem pa vsaj spet spoznala nekaj prijetnih ljudi. Družila nas je sorodna skrb za, jasno, tujega psa. Morda bo kdaj čas tudi za tisto pijačo, za katero je včeraj zaradi pozne ure zmanjkalo časa.

P.S.
Pes je bil najden v Piranski občini. In glej ga zlomka, v zavetišču še vedno ni nobenega psa, ki sem ga tja pripeljala sama. Pes je bil namreč označen