H. Jackson Brown, Jr.

Ali fair play sploh še komu kaj pomeni ali pa je zadeva že tako iz rabe, da besedice sploh ni več mogoče najti niti v najstarejših slovarjih?
V RS imamo po podatkih VURS 11 registriranih zavetišč za zapuščene živali. Seznam je mogoče najti na spletni strani VURS. Nekaj njih ima urejene in ažurne spletne strani, pa je mogoče preveriti kako dolgo so živali pri njih, za nekatera druga je mogoče podatek ali dva najti drugje. Internet je velik, na njem se najde vse mogoče, pa se najde tudi to. No jasno, če se najti hoče. RS sicer zapuščenim živalim omogoča 30 dni življenja na račun lokalne skupnosti. Občine so torej dolžne plačati oskrbo za 30 dni bivanja v zavetišču, potem pa kakor kdo hoče, more ali zna. Priljubljena fraza s katero privrženci enega ali drugega zavetišča radi operirajo je, “eno redkih zavetišč pri nas kjer ne izvajajo evtanazij po 30 dneh”. In kaj bi pravzaprav to pomenilo? Če je neko zavetišče eno redkih, predvidevam, da nekdo razpolaga z nekimi podatki. Katera so torej tista druga, ki izvajajo evtanazijo po 30 dneh? In katera so tista redka, ki je ne?
Razumem pripadnost zavetišču (kateremukoli), razumem boj za obstanek, razumem boj za donatorje, ne razumem pa zlorabe nekih pavšalnih polresnic. Po podatkih, ki so dostopni v različnih medijih večina pa kar na internetu, v večini slovenskih zavetišč evtanazije po 30 dneh ne izvajajo, se pa najde kakšno zavetišče za katerega teh podatkov ni mogoče najti. Torej?
Bi se glasniki tovrstne resnice (pa mi je res povsem vseeno za katero zavetišče gre) morda enkrat samkrat za eno samcato sekundico zamislili in vprašali kaj pravzaprav želijo sporočiti “neukim ali nevednim”? Bi se morda lahko za eno samo sekundico vprašali, če morda z razširjanjem tovrstne resnice pa vendarle ne delajo krivice nekaterim drugim zavetiščem in nenazadnje škodo psom?! Seveda je govora samo o evtanaziji po 30 dneh, saj o standardu oskrbe ali bivanja običajno ni veliko govora, če pa že je, pri (pre)mnogih to vzbudi prej zgražanje kot pa odobravanje.
Mislim, da je povsem tržno usmerjen marketinški pristop k promociji zavetišča medvedja usluga psom in klofuta tistim, ki delajo dobro, nenazadnje pa bumerang efekt za tiste, ki se jih na tak način oglašuje.
Ne vem, bojda tako in tako nisem s tega planeta, ampak meni se zdi bistvo, da tako polnih zavetišč sploh imeti ne bi smeli. Da bi za svoje pse dolgoročno morali postati odgovorni njihovi prvotni skrbniki in ne lokalne skupnosti, zavetišča, prostovoljci ali kdorkoli že pač (razen v izjemnih življenskih situacijah, seveda).
Kaj pa prostorske zmožnosti? Če je v nekem zavetišču za pse tako dobro poskrbljeno in jim evtanazija ne grozi – potem ni straha, če je pes najdem na področju dotičnega zavetišča, a ne? In ko so prostorske kapacitete zapolnjene? Kaj pa potem? Ko psa v zavetišču v resnici ni več kam dati? Potem pa KAJ? Se jih začne oddajati hitreje, manj primernim posvojiteljem ali po nesreči povsem neprimernim, da so lahko čez nekaj dni vrnjeni? Al kako narediti prostor za nove in nove, ki jih pravzaprav sploh ne bi smelo biti?
Vedno mi narase pritisk, ko vidim stavek, ki se začne z “eno redkih zavetišč…” In vedno se vprašam čemu je pravzaprav namenjen? Zgražanju? Nad kom??? In čemu?
Mi je žal, da je mnogim misliti pretežko in res mi je še bolj žal, da “stupidity” ne boli!

you can’t make a full copy of somebody’s work without their permission.

Patricia Schroeder

Od vsah lastnin je mislim da najmanj spoštovana intelektualna. Večini je nekako dovolj samoumevno, da nihče ne sme brez povabila vstopiti v stanovanje drugega ali kar tako vzeti ključev prijatelju in se odpeljati z njegovim avtom, ne da bi ta za to vedel. Celo za stol v gostilni večina zna vprašati ali je prost, ko pa gre za intelektualno lastnino ali avtorske pravice, da bo lažje razumeti, pa je kar naenkrat vse od vseh.
Časi, ko sem z veseljem počela stvari za in v imenu drugih so minili. V team, kakršnega si sama predstavljam, da mora biti in v katerem lahko sodelujem, sodi le malo ljudi. Naivnost me je minila že davno in tega, da se slej ko prej vedno najde nekdo, ki se “žrtvuje” in se pod teamsko delo podpiše, ne prenašam več dobro. Zlorab pač ne maram, tudi kadar naj bi bile dobronamerne (če je to sploh mogoče), pa naj gre za kakršnokoli vrsto zlorab. Morda zato tako z lahkoto sodelujem s psi. Ko se enkrat dogovorimo kako bo in si zaupamo, to tako je in nikogar ni, ki bi zaupanje zlorabil. Z ljudmi je to doseči nekoliko težje, pa zato več časa posvečam psom. Včasih mi uspe tudi kaj napisati. Včasih celo kaj takega, kar naj bi jim koristilo. Ne samo tistim psom, ki jih dosežem, pač pa tudi tistim, ki jih ne, si pa želim, da bi jim bilo vsaj podobno lepo kot je tistim prvim. Moja ljubezen do psov in drugih živali pa z intelektualno lastnino nima nikakršne zveze. Povsem enako kot razpolagam s svojo drugo lastnino želim razpolagati s svojo intelektualno in samo jaz lahko odrejam komu in pod kakšnimi pogoji dovoljujem uporabo. Tako pač je, z ljubeznijo do živali to nima ničesar skupnega, še manj pa z mojo pripadnostjo kateremu od društev. Če kdo meni, da z mojo intelektualno lastnino lahko razpolaga kakor se mu zdi, samo zato, ker naj bi bilo v dobro psov, naj pač tako misli. Potemtakem jaz mislim, da lahko – samo zato,ker gre jasno za korist psa – naložim recimo slinastega mastifa na zadnji sedež njenega/njegovega avtomobila in ga odpeljem v zavetišče. Saj gre vendar za korist psa!
Mastif je jasno poslinil moj avto. Na steklih zadnjih vrat so še vedno njegove packe. Bi znalo biti, da bo taisti sedež zasedel še kakšen pes poleg tistih dveh, ki jima zadnji sedež v mojem avtu sicer pripada. Se pa tej pravici z veseljem odpovedujem v korist tistih, ki menijo, da ni prav, da ščitim katero drugo svojo pravico.