Posebno odgovorno odločitev sprejmejo tisti, ki se odločijo posvojiti psa iz azila. Pri tem imam v mislih predvsem odgovornost do psa. Psi v azil namreč prihajajo vsak s svojo nesrečno zgodbo. Vsaka neuspešna posvojitev v njih le še povečujejo nezaupanje v človeka, s tem pa se jim možnosti za uspešno posvojitev hitro manjšajo. Če ste torej sprejeli to hvale in vsega spoštovanja vredno in odločitev, naj bo to dobro pretehtana, trdna in dokončna odločitev. Predvsem v dobro psov. Vsaka uspešna posvojitev poveča možnosti ostalim, ki svojo novo družino še čakajo.
Ko smo se odločili posvojiti azilskega psa, moramo razmisliti še o tem, ali želimo mladička, »najstnika« ali pa odraslega psa. Kakor vsak mladiček, bo tudi azilski posvojenec v začetku od nas zahteval veliko časa ob učenju čistoče, privajanju na novo okolje, menjavi zobkov in drugem. Mladičke je potrebno nahraniti 4 krat dnevno. Če jim tega časa ne moremo nameniti, je morda bolje, da se odločimo za nekoliko starejšega psa. Ti psi pa imajo že tudi neko priučeno vedenje, verjetno so doživeli veliko neprijetnih reči, zato si vzemimo čas in kužka spoznajmo. Vsa zavetišča dovoljuje sprehode z azilanti, zato bo morda dobra odločitev sprva nekajdnevno spoznavanje in sprehajanje psa. Predvsem pa, odločimo se za tistega kužka, za katerega obstaja maksimalno absolutno največja možna verjetnost, da bo lahko z nami živel v znosnem sožitju.
Najtežje je kužkom, ki se ravno privadijo na nov dom, pa morajo zopet nazaj v azil.

Pa veliko veselja z novim družinskim članom!

 Preberi še: http://bobi4ever.net/doglog/arhiv/?p=42