Vzgoja pasjega mladiča se začne v trenutku, ko novega družinskega člana prinesemo domov. Če smo se odločili, da bo pasji nadobudnež prebival z nami v stanovanju, bo vzgoja neprekinjen proces, ki bo potekal skoraj neopazno. Če pa bo imel kuža svoje prebivališče zunaj, moramo vzgoji nameniti vsak dan nekaj časa. Že 15 minut dnevno bo dovolj, da pasji mladič odraste v solidno vzgojenega psa, s katerim bomo lahko prebivali v znosnem sožitju. Pomembno je, da kužku takoj pokažemo kje v družini je njegovo mesto in svoje odločitve ne spreminjamo. Če bomo kužka vzeli v stanovanje, ker je še majhen, čez mesec ali dva pa ga "postavili pred vrata", ga bomo le zmedli, kuža pa bo po krivem obtožen neposlušnosti in neubogljivosti. Prav mogoče je, da se nam bo začel trmasto upirati in si na silo utirati pot do še pred časom njegovih prostorov.
Pogosta napaka, ki jo nezavedno zagrešimo, ko v hišo pride mladič je, da mu naklonimo pozornost vsakokrat ko to od nas zahteva mali tiran. "Poglej kako je luškan. Igračko je prinesel!" In že se igramo. Ko se zgodba nekajkrat ponovi, smo mladiča uspešno naučili, da dobi našo pozornost kadarkoli si je zaželi.
Pa bi se temu lahko izognili. Nič ni narobe, celo nasprotno, prav je, da se s kužkom čimveč igramo. Le pobuda za igro mora izvirati z naše strani. Prav tako se lahko z njim poigramo, ko pobudo da sam. Le da naj se pred igro zopet vsede, uleže ali naredi kar pač želimo. Recimo "spusti" je zelo uporaben ukaz, ki nam bo lahko zelo koristil.
Poleg vzgoje je priporočljivo tudi vsaj osnovno šolanje. Pogosto se namreč dogaja, da skrbniki psov poiščejo pomoč, ko se je pri psu že razvilo in zakoreninilo neželeno vedenje. In največkrat je eden izmed prvih stavkov: "ne vem kako, ampak doma vedno uboga."
Zato je priporočljivo že z mladičem obiskati malo šolo. Tam se bo mladič igral s pasjimi vrstniki in tako uspešno zaključil obdobje socializacije, med igro se bo naučil osnovnih ukazov, spoznal bo, da se poslušnost obrestuje, saj bo za delo vedno nagrajen - s priboljški ali igro. Ko bo nekoliko starejši, se bo naučil svojo pozornost usmerjati na nas, čeprav bo v bližini veliko drugih, k igri vabečih vrstnikov.
Čeprav morda s psom ne nameravamo obiskovati višjih stopenj šolanja ali opravljati različnih izpitov, pa je obisk male šole zelo koristen in priporočljiv tako za mladiča kot skrbnika. Prav zaprav bi morala biti mala šola kar obvezna za vse pasje nadobudneže. Mala šola namreč mladiču omogoči poleg že omenjene socializacije, da se nauči vsega, česar ga mi ne moremo. Pri igri z vrstniki se bo naučil zavreti ugriz, razumeti, da se z grobijani nihče noče igrati, kdaj je potrebno odnehati in podobno, česar ga lahko nauči le pasje kardelo. Poleg teh prepotrebnih spoznanj pa se bo naučil tudi osnovnih ukazov, ki mu bodo omogočali složno bivanje v urbanem okolju, pa tudi, da je na naš ukaz potrebno z igro prenehati.
Za nemotono sobivanje psov in ljudi se torej odločimo za obisk vsaj male pasje šole. Razglejmo se po kinoloških društvih v bližnji okolici, povprašajmo o načinu dela in se odločimo za tistega, ki ponuja šolanje s pozitivnim pogojevanjem, kjer bomo psa nagrajevali za želeno vedenje in ne kaznovali za neželeno.
In ne pozabimo, da vzgojen pasji lepotec vpliva na boljše sprejemanje psov in njihovoh skrbnikov v širši okolici. Ne pozabimo, da k vzgojenemu pasjemu lepotcu sodi tudi vzgojen skrbnik, zato poskrbimo, da s svojim vedenjem vzbujamo odobravanje tudi pri tistih, ki niso ljubitelji psov. Poskrbimo, da za našim psom ne bodo ostajali iztrebki vsepovsod, da ne bo markiral vogala sosedove hiše ali blatnika sosedovega avtomobila. Prostora je za vse dovolj, le poiščimo ga.
Psi obožujejo ugodje in udobnost. Če boste 2 kilogramskemu "cukrčku" dovolili spati v svoji postelji, bo enako hotela 40 kg "zverina". V svoje in kužkovo dobro svoje odločitve sprejemajte s premislekom in pri njih vztrajajte.
Pri nemotenem sožitju psa z družino je pomembno, da najkasneje ob prihodu razgarajača postavimo pravila, ki se jih bomo vsi, vključno z otroci in mladičem, držali brez izjem. V mislih pa imejmo dejstvo, da bo prikupni mladiček v nekaj mesecih, odvisno od pasme, postal kosmata mrcina. Pravila torej postavljamo za odraslo mrcino in ne nebogljenega mladička, ki mu tako zlahka dovolimo vse.
Če smo se torej odločili, da naš kuža ne sme na različne kose pohištva, potem tega ne sme početi nikoli! Tudi nebogljeni mladiček z otožnim in prosečim pogledom NE!
V nasprotnem primeru pa naj si svoj prostor na kavču "zasluži". Vedno moramo biti mi (oziroma katerikoli član družine) tisti, ki mu dovolimo dostop do različnih prostorov. Psi namreč nagonsko zavzamejo strateško pomemben položaj in so ga pripravljeni braniti za vsako ceno. Spopadov z nejevoljnim lastnikom kot sekira ostrega zobovja si seveda ne želimo, zato jih moramo preprečevati že od prihoda mladiča v naš dom. Avtoriteto in spoštovanje si moramo pridobivati sproti, že od prvega skupnega dne. Seveda brez grobosti!!! Kužku omejimo dostop do strateško pomebnih položajev, in mu pokažimo, da se uboganje splača. Tako na primer mu ukažimo, da se vsede predno mu ponudimo hrano. To je preprosta zvijača, ki pa pasjemu pripadniku družine nedvoumno pove kdo je šef. Šef je tisti, ki ima izključen in neomejen dostop do hladilnika.
Enako je z vsemi ostalimi stvarmi. Če hoče kuža na kavč, mi pa smo se odločili, da mu to dovolimo, naj si to zasluži. Naj se torej prej vsede (ali karkoli želite da naredi), potem pa se lahko udobno zlekne poleg vas.
