Benjamin Franklin

Pred nekaj meseci je uspelo na Jesenicah, pred nekaj dnevi spodletelo v Kopru. Sprejetje odloka, ki med drugim prepoveduje tudi krmljenje živali namreč. Hec, kako se je vedno najlažje lotiti stvari na povsem napačnem koncu in udariti po najšibkejših.

V urejeni družbi, ki jo sestavljajo kulturni posamezniki s kančkom smisla za sočutje taki odloki niso potrebni. Kulturnim ljudem je jasno, da je prenova semedelske promenade nekaj stala in jim je povsem samoumevno, da jo želijo kar se da čisto obdržati čim dlje… vsaj do prihoda novodobnih turistov. Kulturni ljudje ne potrebujejo odloka, po katerem bodo kaznovani, če ogorek od cigarete vržejo na tla, pljuvajo vsepovprek ali odkorakajo mimo iztrebka, ki ga je ravnokar sproduciral njihov pes, ker tega preprosto ne počno. Ljudje z nekaj srčne kulture tudi vedo, da prostoživeče mačke od nečesa morajo živeti, zato jim redno namenjajo nekaj hrane. Tisti, ki jih hranijo pa vedo, da je potrebno počakati, da mačke svoj obrok dokončajo in posodice in druge pripomočke za seboj pospravijo. Ne potrebujejo odloka, ki jih bo kaznoval in neljubitelje živali navdahnil s pogumom, da jih bodo še bolj intenzivno preganjali.

Od vseh prepovedi še najmanj razumem prepoved krmljenja prostoživečih mačk. Nič nimam proti  kaznovanju tistih, ki smeti spretno odlagajo poleg smetnjakov, pljuvajo vsepovprek ali odmetavajo cigaretne ogorke. Prostoživeče mačke pa za svojo preštevilčnost zagotovo niso krive same.
Po naši predpisih so mačke brez lastnika last občine v kateri živijo, ta pa je dolžna poskrbeti za nihovo sterilizacijo oz. kastracijo s čimer se vsaj zajezi nekontrolirano razmnoževanje. Nenazadnje je nadzor nad kolonijami prostoživečih mačk dobra preventiva pri širjenju na človeka prenosljivih bolezni. Obveznosti in dolžnosti lastnikov živali so zapisane v nekaj predpisih. Reče se jim Zakon o zaščiti živali, Pravilnik o zaščiti hišnih živali, Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali in Zakon o veterinarskih merilih skladnosti. V teh predpisih je (ponesrečeno) zapisano tudi, da je potrebno preprečiti neželena legla. K vedno večjemu številu prostoživečih mačk namreč zagotovo pripomorejo preštevilna neželena legla, zavržena v bližinah kolonij mačk, da drugih načinov odmetavanja niti ne omenjam. Prav tako povečujejo število brezdomnih mačk  nekastrirani samci, ki oplojujejo še nesterilizirane prostoživeče samice. Odlok, po katerem bodo kaznovani tisti, ki bodo te zapuščene mačke hranili, k njihovemu zmanjšanju prav gotovo ne bo pripomogel. No, vsaj s človeka vrednim pristopom, ne.

Sprejemanje tovrstnih odlokov prav gotovo ni primeren način za zmanjševanje prevelikega števila prostoživečih mačk, pa tudi za oblikovanje sočutne in kulturne družbe, v kateri bo prijetno živeti, ne. Spodbujanje odgovornega skrbništva je sicer morda res projekt s komaj opaznimi kratkoročnimi spremembami, zagotovo pa primernejši, dolgoročno uspešnejši in družbe, ki samo sebe imenuje humana in razvita, precej bolj vreden.
Občino sestavljamo mi vsi, torej smo tudi mi vsi odgovorni za dogajanje v njej. Mi vsi lahko poskrbimo, da se število zavrženih mačk ne bo povečevalo. Mi vsi lahko opozarjamo lastnike nekastriranih in nesterilizranih zunanjih  mačk, da so dolžni poskrbeti za legla, ki jih plodijo in kotijo njihovi mački. Ker tako pravijo predpisi, in ker tako narekuje zdrava pamet. Nekaj prostoživečih mačk bo vedno in povsod. Zagotovo so za okolje koristne, saj je nenazadnje pogled na zdravo mačko še vedno prijetnejši kot pogled na podgano, ki skoči iz zabojnika za smeti.

Prav tako so zelenice veliko lepše brez pasjih iztrebkov na njih in naša dolžnost je, da poskrbimo, da bodo vedno take. Tudi pogled na vzgojenega psa in njegovega kulturnega sprehajalca je veliko lepši in pomirjujoč kot pogled na psa, ki brezglavo skače po vseh in vsakomur, da o njegovem običajno arogantnem lastniku niti ne izgubljam besed. Ni treba veliko. Z nekaj malega odnosa do česarkoli in kogarkoli pa z malo manj egoizma in egocentrizma je složno sobivanje mogoče za vse. Taki odloki so res lahko le odraz nerazvite in nekulturne družbe, kjer nikomur ni mar za nikogar.

Nenačrtovano, pa kljub vsemu dovolj usklajeno delovanje in ukrepanje civilne družbe je tokrat pripeljalo do umika odloka iz dnevnega reda.  Morda se bo iz tega naučil še kdo še kaj. Svoje nestrinjanje ali poznavanje nepravilnosti je potrebno podkrepiti tudi z ukrepanjem. Ni dovolj vedeti, da nekaj ni prav, ni dovolj se zgražati, potrebno je to tudi povedati in ob tem ukrepati. Na mestih, ki so za to primerna, pa tudi javno, če se izkaže za potrebno. Vsaka kritika pač še ni pljuvanje. Je pa lahko povod za razvoj konstruktivnih debat, ki lahko pripeljejo do zaključkov, ki bodo v korist in veselje vsem. V konkretnem primeru bi si želela, da bi odlok pripeljal do spodbujanja odgovornega skrbništva mačk, če je potrebno pač h kaznovanju tistih, ki predpisov nočejo spoštovati, do nadzora nad prostoživečimi mačkami in hitrega in korektnega ukrepanja ob najdbah novih kolonij. Kaznovanje nemarnežev, ki smetijo vsepovsod in krasijo zelenice z iztrebki svojih psov pa žal postaja vsaj do nadaljnjega nuja.

Le mi, vsi skupaj in prav vsak posebaj lahko spremenimo stvari. Mi vsi skupaj sestavljamo družbo, kakšna je, je odvisno prav od vsakega posameznika. Ko bo pozitivnih zgledov več kot pa razlogov za kaznovanje, taki odloki ne bodo več potrebni…

1 komentar v “Being ignorant is not so much a shame, as being unwilling to learn.”