Pravijo, da so pravila zato, da jih lahko kršimo. Sama raje verjamem, da imamo pravila zato, da se lažje razumemo in nam je bolj enostavno sobivati.
Tudi za načela pravijo, da je od njih več škode kot koristi. Morda. Ko pa pridemo do odnosa do živali, pa se svojih pravil in načel držim kot pijanec plota in od njih ne odstopam. Je morda že skrajni čas, da jih napišem in se v naprej izognem nesporazumom.

V naši državi imamo med mnogimi tudi Zakon o zaščiti živali, Pravilnik o zaščiti hišnih živali in Pravilnik o pogojih za zavetišča za zapuščene živali. V njih je zapisan minimum pogojev, ki ga je živalim potrebno zagotavljati. Ko ne gre drugače in se živali res ne da ponuditi več, je to spodnji prag pod katerega se ne sme iti.

Moja toleranca do psov, ki se sami sprehajajo brez nadzora, je nična. Prosto lutajoč pes lahko ogroža promet, varnost mimoidočih ljudi in živali, pri posameznik lahko vzbuja nelagodje in meče slabo luč na vse odgovorne lastnike psov. Vsako srečanje s takim psom zahteva prijavo pristojni službi (zavetišču), ki mora v predpisanem roku psa prepeljati v zavetišče, kjer bo počakal lastnika, ta pa bi ob prevzemu skupaj s stroški moral poravnati še predpisano kazen v višini 200-400 €.

Nična je tudi moja toleranca do produciranja neželenih mladičev. Psov in mačk je preveč, vsak novoskoteni je preveč. Zapuščanje neželenih mladičev kjerkoli in na vsemogoče načine ni samo sprevrženo in moralno sporno dejanje, pač pa tudi kaznivo.

Prav tako je nična moja toleranca do zunanjih nekastriranih lastniških mačkov, ki plodijo mladiče enega za drugim njihovi lastniki pa za njih ne prevzamejo nikakršne odgovornosti. Še več, odgovornost in stroške za oskrbo nesramno preložijo na ramena vseh davkoplačevalcev. V še bolj sprijenih primerih pa na ramena predanih posameznikov in društev za zaščito živali.
Podobno velja tudi za mačje samice in njihove potomce, ki so najdeni zavezani v polivinilastih vrečka ali zapakirani v škatlah in odvrženi na najbolj nemogočih krajih.

Mačke v stanovanju niso nesrečne. Verjamem, da nad njimi niso vsi tako navdušeni kot jaz, zato morajo biti pod kontrolo svojih lastnikov. Enako kot psi. Zagovarjam odgovorno skrbništvo mačk in notranje bivanje.

Psi v zavetišča običajno pridejo v slabi fizični kondiciji. Da bi si opomogli in se rehabilitirali, potrebujejo boljšo oskrbo in hrano kot zdravi psi. Pri pomoči in donacijah zagovarjam kvaliteto pred kvantiteto. Nizkokvalitetna hrana je morda res cenovno ugodna, vendar videz vara. V velikih, cenovno ugodnih embalažah se skriva kaj malo za žival uporabnih sestavin, pa zato toliko več soli in drugega živalim nekoristnega balasta in odpadkov. Živalim tako pogosto povzroči prebavne težave, stroški zdravljenja pa so večji kot žakelj kvalitetne hrane. Zato je veliko koristneje podariti 1 € kot kilogram nizkokvalitetne hrane.

Evtanazija je občutljiva tema. Kljub vsemu je to le lepša beseda za namerno povzročitev smrti. Sama se za kaj takega nisem odločila še nikoli in vse moje živali so umrle doma in naravne smrti. Vem, da vsi nimajo take sreče. Sprejemem dejstvo, da je tako odločitev včasih potrebno sprejeti, ker drugače ne gre. Ampak takrat, ko drugače res ne gre.

Pravijo, da kdor ne mara živali, ne mara niti ljudi. Morda. Med živalovarstveniki in ljubitelji živali je veliko takih, ki pravijo da ne marajo ljudi. Zakaj? Nismo vsi ljudje žleht in pokvarjeni, so pa tudi taki.
Veliko je tudi takih, ki ne marajo živali. Prav. Dokler jim ne škodijo ali jim povzročajo bolečin in trpljenja, sprejmem tudi to. Od ljudi, ki jih srečujem, pričakujem le nekaj: iskren in korekten odnos do okolja in vsega kar tam živi,  nekaj sočutja do vseh živih bitij in nekaj več do vseh čutečih.

Hierarhije ne prenašam, pa tudi vasezagledanih glasnikov absolutne resnice ne. Spoštujem drugačno mnenje, dokler ni v nasprotju z zakoni in je podano na kulturen in korekten način. Enako pričakujem v zameno.

Verjamem v teamsko delo, kjer se vsi združeni v teamu po najboljših močeh trudimo za isti cilj. Ne maram posameznikov, ki si pripisujejo zasluge za dosežke teama. Egocentriki v teamu niso zaželjeni.

Sodelujem lahko le s korektnimi in načelnimi ljudmi, sposobnimi za skupen cilj preseči osebna nesoglasja. Iskreno verjamem, da nam bo enkrat vendarle uspelo v teamu združiti kritično maso ljudi z visokimi etičnimi načeli in dovolj sočutja, da zavrtimo svet na boljše.