Anyone who doesn’t take truth seriously in small matters cannot be trusted in large ones either.
Albert Einstein
V moje niti najmanjše veselje, ampak da ne bi ostalo skrito – za tiste ki vedo, za kaj gre, Seeds od doubt od danes nima gesla in je dostopen tule: http://bobi4ever.net/doglog/?p=647. Tisti, pravzaprav tiste, ki vedo največ (in vmes jaz ne sodim), bodo lahko presodile če je bilo kaj zbrisano in koliko je bilo spremenjeno. Blog z naslovom You have enemies? ostaja pod geslom iz mojih lastnih osebnih razlogov in odnosa, kakršnegakoli že pač. Vsebine v komentarjih so posledica (nedovoljene) objave posnetkov v dnevniku z avtoriziranim dostopom. Da pa kljub vsemu ne bi ostalo preveč prostora za domneve, predvsem tiste o brisanju in popravljanju, bo tule kakšen dan objavljena njegova vsebina:
You have enemies?
26 October, 2010
Good. That means you’ve stood up for something, sometime in your life.
Winston Churchill
Za mano je neprespana noč. Nevajene tolikše pozornosti mi vsa vame usmerjena energija ni pustila spati. Temu primerno se je jutro začelo nekoliko kasneje. Zaspala sem in komaj še uspela priti v službo kolikor toliko pravočasno, kar ob vsej jutranji rutini sploh ni lahko. V prekratki noči se mi je posvetilo neverjetno veliko reči.
Komunikacija je hecna in za mnoge prenaporna reč, vedno pa je dvosmerna. Stvari, ki jih pišem in objavim tukaj, niso tajne. So moje misli in občutki preliti na ekran. Z veseljem jih delim s tistimi, ki v njih najdejo kaj uporabnega zase. Lahko se z njimi kdo strinja, lahko se tudi ne. Svoje mnenje lahko po želji zapiše v komentarjih pod prispevkom. Temu bi se reklo komunikacija.
Objavljanje posnetkov in povezav do mojih pisanj v zaprtem dnevniku, kjer niti ne želim sodelovati niti si ne domišljam, da bi lahko, ni komunikacija, lahko pa je nedovoljena objava vsebin. Je strahopetno in potuhnjeno dejanje, ki ga ne morem razumeti drugače kot zlonamerno.
Nedavno sem nekaj svojih načel zapisala v Sleepy’s principles, da ne bi bilo nejasnosti katere vrednote zagovarjam. Objavljeni so tudi na forumu pomagamo-zivalim, povezava do njih pa se je znašla tudi v zgoraj omenjenem dnevniku. V kakšnih 12ih urah je bila tema obiskana skoraj tolikokrat kot prej v nekaj dnevih po objavi. Po pričakovanju komentarja nobenega. Varneje je sprejeti tujo, pa čeprav morda neobjektivno, neiskreno ali izkrivljeno resnico kot pa se s komunikacijo dokopati do svoje.
Tudi odnosi so naporna reč. Nekateri tudi intimna. O teh ne pišem in ne govorim. Tudi o tistih s kakšnim od vodij zavetišč ne.
Mnenje je nekaj, kar imam, ga povem ali napišem in se jasno lahko na podlagi novih vedenj tudi spreminja. Kot mnenja vseh ostalih. Lastno dojemanje reči in razmišljanje o njih je nekaj, o čemer pišem, včasih o tem tudi s kom debatiram. Kot to počnemo vsi. Res, da včasih do mnenja pridem tudi zaradi osebnih izkušenj, se pa strašno trudim le te zadržat zase. Vsaj tiste, ki so take narave in mislim, da sem pri tem uspešna. Za druge ne vem, se že dolgo ne ubadam več s tem. Pravzaprav se nočem, ker s tistimi, ki ne pridejo vprašat za drugo plat medalje in ne mislijo s svojo glavo niti nočem imeti opravka.
Kaj je in kaj ni za pričakovati od mene piše v Sleepy’s principles ravno zato, da so stvari jasne in nikomur ne bi bilo treba domnevati ničesar. Ne maram negativnih in zagrenjenih ljudi v svoji bližini in ne sejem sovraštva okoli sebe. Sebi in tistim v svoji bližini poskušam narediti svet vsaj malo prijaznejši.
Tole tukaj je moja plat medalje in moja resnica. Bi rekla, da jo poznam boljše kot kdo drug in morda jo bodo prebrali tudi tisti, ki so bili na te strani poslani. Morda se bo kdo med njimi zamislil, ker morda pa le niso stvari takšne kot so videti, če jih gledaš s tujimi očmi. Morda se komu odpre kakšen nov zorni kot, morda si kdo celo ustvari svoje mnenje. Morda pa se kdo opogumi in sprejme vabilo na virtualno kavo. Jutri jo kuham jaz!
Dobra si, da se ti še da. Namreč debatirati s takimi. Ker meni se zdi, da je brezupno: tisti z opranimi možgani, bodo še dolgo nezmožni (samo)kritike, butasti ostajajo butci še naprej, zlobni pa bodo svojo mržnjo sejali naokrog, dokler bodo dihali. Tisti, ki so bili zavedeni, so pa že pobegnili daaaleč stran od zgoraj opisane skupinice Ene-same-in-edine resnice.
Eh sej v resnici se mi ne da, časa nimam, pa še škoda ga je za tako prepucavanje. Sem pa zgleda po naravi optimist, pa me vsake tolko prime povedat, da resnica pač ni ena sama, da stvari niso vedno take kot je videt, če jih gledaš le iz enega zornega kota, da imajo vse ozadja, in da s posploševanjem, podtikanji, diskreditacijami in takimi rečmi ne bodo živali nič na boljšem, in da sta boljši jutri za živali in boljši jutri za lastnike zavetišč dve različni stvari. Jaz ne vidim nobene razlike, med tem če neetično ali še kako drugače ravna posameznik pripadnik civilne družbe, posameznik pripadnik lastnikov in oskrbnikov zavetišč ali pa njihov zagovornik. Stvar je popolnoma ista. Iz skurjenega transformatorja ratata mrtvi Francka in mati. A je kakšna razlika kdo to počne? In zaradi posameznikov, ki kršijo pravila najbrž še ni usrana vsa civilna družba, niti vsa scena, pa tudi med lastniki zavetišč so taki in drugačni in enako njihovi zagovorniki. Laž je vedno laž, podtikanje prav tako, ne glede na to kdo to počne. Čas na koncu itak vedno pokaže svoje, se bojim pa, da gredo stvari po tej poti lahko prej na škodo kot v korist živali.
Žal je pa treba tudi za komunikacijo in konstruktivne debate treba met nekaj znanja, razuma, empatije in sposobnosti ohranjat čustveno distanco. Škoda, da je to tako težko razumet, res.
Res je, ampak konstruktivna debata bi morda lahko pripeljala do sinteze stališč, ta sinteza pa zagotovo ne bi bila po volji tistim, ki se okoriščajo s spuščanjem megle, ustvarjanjem paranoičnega ozračja in pavšalnim obsojanjem vseh, od katerih nimajo neposredne denarne koristi.
Je pač tako, da se pri denarju vse konča. Maske so že padle, pretvarjanja so zdaj tako prozorna, da samo najbolj naivni lahko še verjamejo v iskrenost nekaterih protagonistov.
Pa še nekaj, ker sem pač ekonomist in ne morem iz svoje racionalne kože: seveda, da spremembe niso dobrodošle. En sam vpogled v bilance podjetij iz te dejavnosti povsem nazorno pokaže, zakaj spremembe – ali že samo razmislek o spremembah – niso dobrodošle. Bolje kot zdaj jim ne bo nikoli. In seveda si nekateri želijo to stanje ohraniti, pa če bo treba zato podtikati, žaliti ali diskreditirati druge.
Ja sej… a ni škoda? Če ni kar zastrašujoče kako neizvedljiva se zdi konstruktivna debata. Bi rekla, da se dobri predpisi in protokoli sprejemajo s sodelovanjem, z dogovarjanjem, brainstormingom in po mojem da ob upoštevanju čim več vidikov. Brez tistih, ki od blizu vedo kakšni so problemi z izvajanjem javne službe bo težko, pa tudi brez ekonomistov, pravnikov, veterinarjev in civilne družbe, pa še koga.
Ja, se res pri denarju vse začne in konča. Da pa se je o denarju lastnikov zavetišč treba pogovarjat, ko gre za zapuščene živali, pa mi ni razumljivo z vsem dolžnim spoštovanjem do njihovih TRR. Brez njihovih informacij tako in tako ni mogoče izboljšat postopkov, ker samo oni vejo kje se zatakne, če se zatakne. Sistemske rešitve pa z osebnimi težavami, odnosi, nesporazumi…. nimajo prav nikakršne zveze. Kako to rata? Se namesto o boljšem sistemu za izvajanje javne službe menit o težavah in “težavah” podjetnikov in nadležni javnosti, ki jim hoče v denarnice špegat? A preprečevanje vpogleda v lastno denarnico pa ni nadležno? Ker javna sredstva so pač denarnica nas vseh in vsak lahko pogleda vanjo. A to je pa okej, da poskušajo podjetniki komu to preprečit? Hja vsi najbrž ne, kot je med javnostjo verjetno res da kakšen firbec, kar vsa javnost pa zagotovo ne.
Mah ne vem no, z žaljenjem se po moje ne pride daleč.
Hehe, mene pa minus pri ekonomski podlagi malo jebe. Ampak k sreči nimam daleč vira kredibilnih informacij, kadar brez tega ne gre. Ampak brez tega vem, da se o boljših (bolj učinkovitih) rešitvah ne da menit brez cifer in samo na podlagi operiranja z njimi se da povlečt zaključke kakšne oblika je bolj optimalna in v večjo korist živali. Živali! Ne pravilna ali napačna, bolj smotrna in v večjo korist živali. Tko malo za hec se norca delat in žalit vse kar je podobno drugačnemu mnenju je ne malo, ampak precej mimo. Pa mi je v bistvu vseeno kdo to počne in s čigavim mnenjem se ne strinja. Malo spoštovanja res ne bi škodilo. Pluvat pač ni težko in to bi znal vsak.
Sai Baba je rekel:
Vse, česar ne morete videti, slišati ali razumeti ne morete kar proglasiti za neobstoječe.
In jaz dodajam še – ali proglasiti, da je zanič.
Nehigienično je nategovat in lagat podpornikom, donatorjem, ljudem, ki ti verjamejo in zaupajo. Ker, ko bodo enkrat ugotovili kako svinjsko si jih nategnil, ne bodo več ne podpirali, ne donirali, ne samo tebi, ampak nimomur, ki skrbi za brezdomne živali.
Podpiram idejo o tem, da bi morale biti vse organizacije, ki skrbijo za zapuščene živali, neprofitne.
In ne boste verjeli, lastniki nekaterih zavetišč so začeli umikati svoj luksuzni vozni park z dvorišč, kadar jih obišče tv.:)
Če je vse to le običajen biznis, zakaj potem odkrito ne pokažete, kaj vam je uspelo nagrabit v nekaj letih z istočasnim izjavljanjem, da ni niti za kruh.
Fuj.
Mah, nobeno sranje in obračunavanje zagotovo ne vpliva pozitivno na voljo ljudskih množic po odpiranju denarnic. Ker sem totalno neizobražena na področju aktualnega družbenopolitičnega dogajanja, sem šla pogledat kaj se dogaja z Unicefom in našla pred nekaj dnevi objavljen članek Spomenke Hribar Žal kaže, da je vzorec precej podoben vsepovsod. Spomenka je namereč zapisala takole:
Kar in kakor se dogaja v našem Unicefu, je pravzaprav karakteristični primer dogajanja pri nas – namreč kako se neka dejavnost začne kot povsem dobronamerna, iz čistih pobud, in nekaj časa tako tudi deluje. In kako se potem, ko se institucionalizira in uteče, vse bolj odmika od temeljev in cilja, ki si ga je na začetku zadala, in se polagoma osamosvoji od njega. Pri tem »mora« opraviti z delom svojih ustanoviteljev in utemeljiteljev, jih zavreči, žaliti in sramotiti, da bodo ja čim prej izginili kot živa vez in spomin na izvirni začetek in iz njega nastalega podjetniškega kolosa. Da ne bi motili samoumevnosti podjetniške birokracije, ki je nenadoma postala – če že ne pravni, pa vsaj po obnašanju in aspiracijah – »pravi« lastnik.
In tako se začnejo kršiti predpisi in dobra praksa odnosov med zaposlenimi in odnosi z javnostjo – v primeru Unicefa s tisto javnostjo, ki je doslej radodarno sponzorirala njegove dejavnosti, prostovoljno zbirala denar, ali v primeru dela žensk, ki so prostovoljno šivale punčke, denar od prodaje pa je šel za bolne in lačne otroke. Najprej je nastal kratek stik z nekaterimi lastnimi sodelavci in še posebej z ambasadorkami – z vsemi tistimi, ki so začeli postavljati neprijetna vprašanja, kot je na primer, ali je to in to vaše dejanje zakonito, in najneprijetnejše vprašanje vseh vprašanj, ali se je z denarjem gospodarilo preudarno.
Če so zadeve pošteno urejene, odgovor na taki dve preprosti, a zavezujoči vprašanji, ni problem. Problem je, ko do jasnega odgovora ne prideš. Začne se skrivanje, manipuliranje, sprenevedanje, iskanje zaveznikov v tem skrivaštvu in šikane nad tistimi, ki so vprašanja postavili (običajno povsem dobronamerno, velikokrat povsem naivno). In potem se nadaljuje z izigravanjem predpisov, z lažmi, manipuliranjem z javnostjo, z iskanjem zaveznikov tudi zunaj institucije ali celo v tujini. Začnejo se vrtinčiti vzroki in posledice in nastane taka kolobocija dejstev in ponaredkov, resnice in laži, da kmalu ni več jasno, kaj je kaj.
V uvodu k članku pa tole:
Imam neprijeten, grenak občutek, da se druga za drugo podirajo »kocke« zgradbe naše družbenosti. Da se podirajo etične postavke in institucije, ki so jih nekoč predstavljale. Vsaka padla »kocka« pomeni, da smo etično – to pa pomeni tudi družbeno in politično – za korak niže, proti dnu. Kdaj že sem napisala, da smo »na dnu«, pa se še vedno udira korak.
Zapiranje pred javnostjo zagotovo ne more vzbujati zaupanja, prej nasprotno, vzbuja željo po vprašanjih, sumničavost in podobne neprijetnosti, ki jasno spobujajo zapiranje in odpor na drugi strani, ki…
Brez dialoga tudi dogovora ne bo in brez dogovora tudi kakšnih večjih koristi za nikogar ne. Zmerjanje in obtoževanje sicer najbrž res je komunikacija, dialog pa ne. Če bi bilo 1/4 toliko energije, kot jo je vložene v poskuse diskreditacije sogovornikov, vložene v poskuse dogovarjanj in iskanj boljših ali vsaj sprejemljivih rešitev, bi bili tudi učinki sinergije precej večji.
Nenazadnje niso zapuščene živali zaradi nas, ampak smo tukaj mi zaradi njih.