Regulatorji odpovedujejo en za drugim na celi črti. Stečajni upravitelji prijateljujejo s stečajnimi sodniki, ki jim vodijo postopke, delijo si posle, posojajo imena. Nadzorniki gledajo mimo nadzorovanih, ti pa ljudstvu kažejo osle. Inšpektorji pozabljajo, da morajo delovati v javnem interesu. Imamo na tone strokovnih in političnih služb, parlamentarnih komisij, organov nadzora in pregona, sektorjev, oddelkov, agencij in uradov, samo pristojnih nam manjka. Če že je mogoče v vsej tej množici najt koga, ki to je, pa se to skoraj zagotovo ne more ponoviti pri iskanju odgovornega. Odgovoren pač ni nihče. Tudi kriv ne. Vsaj dokler mu krivda pravnomočno ni dokazana. S sodbo neodvisnega sodstva seveda. Če primer prej ne zastara. No, sodniki so pri svojem delu vsaj samostojni, če že neodvisni ne. Obsojeni pa so tudi neodvisni. No, vsaj od obsodbe, ki jih ne ovira pri delu v poslanskih klopeh ali na vodilnem položaju kakšnega organa. Tako je menda v vrhu. Riba pri glavi smrdi, pravijo.
Pa na nižjih nivojih te države ni prav nič drugače. Zgledi pač vlečejo. Princip je isti, sve su ostalo nijanse. Le vložki so nižji.

Prav kmalu bo na poslanske klopi prišel novi Zakon o zaščiti živali. Pravzaprav njegove spremembe in seveda imam mnenje o njih. Tudi o 90 dnevnem financiranju zavetišč in prispevku v žurnalu. Le da ga tokrat ne bom napisala tu, pač pa najprej kje drugje. Čas je za naslednji level… morda že tudi za žetev.

komentarjev: 2 v “Ko seješ veter…”