Se mi zgodi, da me kdaj kdo ne razume, pa tega niti ne vem. Če ne prosi za pojasnilo ali mi ne zastavi nobenega vprašanja, tega niti vedeti ne morem, pa mi je lahko vseeno. Včasih se mi zgodi, da me kdo ne razume, pa to vem in mi ni vseeno. Hočem stvari pojasnit, pa morata biti za to dva. Težko je pojasnjevati tistim, ki razumeti nočejo.
Se mi zgodi tudi, da česa ne razumem jaz. Takrat sprašujem in jasno pričakujem pojasnilo. Včasih je potrebnih veliko vprašanj in veliko odgovorov, da bi se razumeli. Jasno, če nam ni vseeno in nam je dovolj mar. Če odgovorov na vprašanja ni, se bolj težko razumemo.

Vedno težje razločim med znaki in testi, pa vesolje sprašujem, kaj hudiča mi ponuja? Odgovor vedno sledi – v obliki nove preizkušnje. In sledi tudi moje vprašanje kako za vraga naj zdaj to razumem – kot znak ali test?
Vsaki naši odločitvi namreč sledijo testi, ki nas prepričajo v (ne)pravilnost odločitve. Kadar smo v dvomih, nam vesolje pošilja znake, ki nas usmerjajo k odgovorom. Ko ne veš več kdaj si v dvomih in kdaj ne, se tudi med testi in znaki ne znajdeš najbolje.

Vsako jutro po radiu slišim reklamo: vpišite se na študij, ki vam bo spremenil življenje. Na Gea College se sicer ne mislim vpisati, ob reklami pa se mi je utrnila misel, da bi mi študij v resnici znal spremeniti življenje. Tako že nekaj dni paradiram okoli s prijavnico in predmetnikom, le odločitve še ni prave. Se sprašujem, če me vsi dogodki  in spoznanja, na katere ob tem naletim, ne opozarjajo, da odločitev ni najbolj modra, morda pa tudi ne prava. No vsaj program študija, ki ga prenašam okoli.

Še nečesa ne razumem, pa zato sprašujem: kdo je tako glup (in to je zelo milo rečeno), da je prepričan, da bi društvo proti mučenju živali, ki ima za seboj 20 let izkušenj in truda za boljši jutri psov, kateregakoli prostoživečega psa prešvercalo iz katere od republik nekdanje skupne države in ga obsodilo na negotovo usodo v neznanem gozdu?
Kdo je lahko tako glup, da verjame, da bi lahko društvo, ki upravlja z zavetiščem, švercalo pse in jih podtikalo nekemu drugemu zavetišču? Kako kratke in omejene pameti mora biti tisti ki lahko kaj takega sploh pomisli?
Kakšen pa bi bil razlog za tako početje? Ker ne bi bilo bolj “varno” prešvercanih psov namestiti v zavetišču, ki ga upravlja samo?

Ne verjamem, da se temu lahko reče le zloba ali kratka pamet. Ne poznam besede, s katero bi opisala tistega, ki lahko pomisli kaj takega. Poznam pa besede, ki poimenujejo reči, ki sledijo po zaključku dogodkov, ki jih sprožita tako usmerjena fovšija in slaboumnost. Morda bo takrat tudi čas za kakšen odgovor, ki me ne bo zanimal več. Pa menda ja ni kdo mislil, da sem skupaj z egom zakopala še kakšen kos pameti?

Oh, jezna pa še vedno nisem. Se ne dogaja nič nepričakovanega. Nasprotno, to še blizu vsega, kar pričakujem, ni. Tudi obsojam ne nikogar, to bodo počele za to pristojne službe. Račune bodo (zaenkrat še) izstavljali drugi, kar pa ne pomeni, da ne bom uporabila vse svoje pameti, da pripomorem k njihovi višini. Povsem neosebno, brez kančka jeze in ega. In prav z zanimanjem bom opazovala kako bo vesolje tokrat poskrbelo, da se poslana energija vrne nazaj k viru. What goes around, comes around. Še vedno in zmeraj!

Si pa zdaj še bolj želim, da vihar udari čimprej še močneje! Naj odpihne vse, kar je za odpihnit predno crkne ves gozd z dreveščki vred.

komentarjev: 6 v “Sometimes you are not understood, sometimes you do not understand”