Branje znakov mi kot kaže še vedno dela težave, pa dojemam malo pozno. Sicer pa – bolje pozno kot nikoli

Nekateri se prenajedajo s čokolado ,  jaz se pač rada hitro vozim  . Pravzaprav ne samo z avtom. Obožujem hitrost. Tudi z motorjem (najraje kot sopotnica na zadnjem sedežu kakšnega hudega Kawasakija), pa s kolesom (no, to je dokler sem se še vsedla gor), pa jasno na smučeh . Padcev ne maram, pa mi je z leti nekoliko manj prijetno dirkati brez “oklepa”. Avto mi predstavlja precej varno ogrodje, je najbolj pri roki, pa se vsedem vanj, ko me prime, da bi polagala ovinke. Zadnje čase me dirkaške želje obhajajo čisto prepogosto, pa samo sebe opominjam, da ima avto tudi zavoro, ki se jo sme uporabljati.  Nerodna reč, ker je ne najdem (ali pa je moj avto nima) , mojim angelom pa verjetno vsi lasje u luft štrlijo.

Sreča mi je pogosto naklonjena, pa je bila mila do mene tudi v zadnjem času. Kar nekajkrat sem se neovirano peljala mimo policijskih zased, včasih tudi zaradi zagretega signaliziranja nasproti vozečih voznikov (ki sem jim vedno nadvse hvaležna ravno prav nori norci moramo pač držati skupaj  )

Dober teden nazaj me je ustavila obsežna patrulja v Italiji. Bila je že tema in jasno sem vozila nekoliko prehitro, prav tako kot pred mano vozeči avto, ki je naenkrat naglo zavrl, jaz pa sem ga uspela le še (prehitro) obvozit. Še kletvice mi ni uspelo izreči, ko sem pred seboj zagledala policaja, ki mi maha (pa verjetno ne v pozdrav). Pač, kar je pač je, si mislim in se ustavim. Carabinier me je prijazno pozdravil, me prosil za prometno, ga odnesel in se menil s kolegom. Ni najbolj prijeten občutek sedeti v avtu, opazovati kako te opazujejo policaji iz kar štirih vozil, se pa počutiš vsaj varno.  O kazni nisem razmišljala, mudilo se mi ni nikamor, pa sem precej ravnodušno sedela in čakala. Čez nekaj časa je k avtu spet pristopil carabinier, mi vrnil dokumente in me lepo pozdravil. Jaz pa njega in sem se veselo in jasno prehitro odpeljala. Smejala sem se do doma in namesto, da bi razumela znak, ki so mi ga poslali angeli varuhi, sem se počutila strašno dobro. Kako se tudi ne bi, ko pa tisti zgoraj tako dobro pazijo name (in mojo denarnico).

Res, v hitri vožnji tako zelo uživam, da sem čisto resno začela razmišljat, da tudi sama začnem zbirati za najem ATM ekipe in se drugo leto na eni od dirk pridružim prijatelju. Ampak do takrat je še daleč in zbrati bo treba kar nekaj evrov. Dirke sodijo na dirkališča in ne v promet. Hitro je namreč res lahko hitro prehitro. Se tega zavedam, ampak včasih so želje pač močnejše od razuma. Kot kaže moji angeli varuhi nad tem niso najbolj navdušeni in so se odločili za ostrejši in bolj jasen znak.

Včasih se z mojim spiritom meni kakšen drug spirit, pa mi takrat prag tolerance nekoliko pade. Je padel tudi v ponedeljek, pa sva imela s sinom za dobro jutro pravi mali nacionalni spor okoli poimenovanja bližnjega mejnega prehoda. Jezna sama nase sem še cel dan gledala nekoliko bolj mrko kljub temu, da je bil dan sicer čudovit. Domov grede sem bila nekoliko zamišljena, pa sem pozabila gledat daleč naprej, če se na svojem priljubljenem mestu skrivajo policaji. In jasno so se. Gospoda v modrem sem opazila šele, ko mi je sredi ceste mahal, da naj zavijem desno.
Moja prva misel je bila hvala bogu, da so me ustavili oni in ne kaj drugega… In žal  je bila to tudi skoraj edina misel, ki me je spreletela v tistih 15ih minutah druženja z njimi. Policist mi je namreč razložil kaj s kolegom počneta, drugi mi je povedal kako hitro sem šla, pri čemer sem imela v mislih še vedno misel z začetka tega odstavka. No, pravzaprav se ji je pridružila še ena – uh, še dobro da je pištola tokrat pokazala “samo” toliko (ker običajno bi več  ). Uspela sem izustit le svoj običajni “Aha”. In čez nekaj časa modro dodala le še, da nisem gledala na števec, ker sem razmišljala o drugih rečeh. Hm… naj si zaploskam za iskrenost ali neumnost? 
Drugi policist se je prijel za hlače, si jih nekoliko popravil in mimogrede “navrgel”: “En plačilni nalog bomo napisali.”
Jaz pa še vedno s prvo in drugo mislijo… Moji angeli varuhi so mi morali do konca zablokirati možgane. Vse, kar sem namreč uspela reči policistu, ki si je popravljal hlače, je bilo: “Ja prav.”

Halo??? Kako prosim? Katira butara še reče policaju, ki si (strašno uradno) popravlja hlače “Ja prav”??? Še dobro, da nisem dodala zraven še “A lahko pohitite? Se mi namreč mudi, če niste tega opazili sami…”

Možgani so mi začeli spet delat kakšnih 10 minut kasneje, ko je policist končno spet pristopil in me razveselil z razsodbo: 250 € in 3 točke. Ampak takrat je bilo že prepozno…

Halo? Kaj se nisem nedolgo nazaj hvalila, da že dolgo nisem plačala kazni za prehitro vožnjo? No, hvala ti vesolje, ki nekaterim mojim sporočilom tako hitro odgovoriš… Veš, imam še nekaj drugih, ki jih tudi glasno izrekam, pa ne vem kako jih lahko preslišiš?!

Tako, zdaj se režijo do onemoglosti tisti, ki jim spravljam lase u luft.  Pa je šlo po gobe kakšno ležišče za pse v Dubravici, pa kakšna vreča kvalitetnejše hrane za pasje mladiče v obalnem zavetišču. Pa za kazen se nekaj časa ne bom vozila okoli kar tako, malo brez veze, ker se pač rada vozim.
Sem pa kljub temu hvaležna tistim angelom zgoraj, ki so mi poslali te tukaj spodaj. Ustavilo bi me namreč res lahko kaj drugega…

komentarjev: 4 v “Včasih je neizmerna sreča tudi dobiti tisto, česar nočeš!”