V nedeljo je bilo med mašo. Za cerkvijo je bila senca, v senci so sedeli izbrani možje in modrovali.

Pa se je zgodilo in so enemu mravljinci zlezli za hlače. Dejal je: »Nekaj me grize po desnem bedru — kaj, če ni to vest? Pravijo, da vest grize. Bojim se, da delamo greh; notri je božje opravilo, mi pa sedimo zunaj.«

Je odgovoril župan: »Ne sedimo zunaj brez vzroka — cerkev je pretesna. Ni napačen prostor, kjer sedimo, napačna je le cerkev, ker ima zid za našim hrbtom, namesto da bi ga imela nam pred nosom. Dajmo, povečajmo cerkev, pa ne bo soseda več pekla vest po desnem bedru!«

Izbrani butalski možje so pokimali in so sklenili po županovili besedah.

Imeli so imeniten gnoj, daleč je dišala njegova slava, in so dejali: »Poizkusimo, poizkus ne stane! Gnoja imamo dosti in če pošteno zagnojimo cerkev, ni vrag, da ne bi zrastla!«

Pa so navozili okoli cerkve pet sto pet in petdeset voz gnoja, da je segal cerkvi do oken. In je potem šel dež in je sijalo sonce in so dejali Butalci, da je vreme ravno pravo za rast cerkve. V dežju in soncu pa se je gnoj bolj in bolj sesedal, dež ga je razcejal, sonce ga je sušilo, nič več ni segal cerkvi do oken, nego so okna višja prihajala in višja nad gnoj — za čevelj, za dva, za tri. Butalci pa so se zadovoljni čudili svoji cerkvi, kako hitro jim je rastla iz gnoja: »Takšen je naš gnoj kaj smo rekli! Glejte, koliko se je cerkev že vzdignila!«

Pa so preudarili in dejali: »Samo raztegniti jo moramo še na šir! Saj se tudi škorenj raztegne, če ga daš na kopito.« In so stopili na oni kraj ob cerkvi, kjer so med mašo posedali v senci. Vsedli so se, kakor so bili vajeni in je župan premeril, do kod bo treba razširiti cerkev, da bodo lahko sedeli, kakor sede, da pa vendar ne bodo sedeli zunaj cerkve, ampak znotraj in brez greha.

Slekli so suknje in je vsak svojo razgrnil ob zidu cerkve, kjer je bil sedel — preko suknje bo treba, da bo zid potisnjen. Potem so stopili v cerkev in se korajžno lotili dela. S pleči so se uprli ob steno, župan je ukazoval. »Le dajmo, hi hot!« pa so vsakikrat na zadnji zlog bistro pritisnili, da so jim kar srajce pokale na životu in žeblji škripali pod nogo. Toda niso odnehali. Pošteno so se potili.

Potili so se od opoldne do večera, pa jih je gnala zvedavost venkaj, da vidijo, koliko se je zid že premaknil.

Pa se je bil prej o mraku priplazil tat, pobral je vse suknje in jo z njimi pobrisal čez hrib.

Ne ene suknje ni bilo več in so se Butalci neusmiljeno razveselili: »Po sreči je šlo, že se je premaknil zid in pokril naše suknje! Hvala bogu: sedaj smo v cerkvi tudi mi, kar nas sedi zunaj! Cerkev ne bo več pretesna!«

In je prišla nedelja in je v cerkvi resnično bilo prostora za vse, ki so hoteli v cerkev.

komentarjev: 10 v “Kako so Butalci širili cerkev”