Our thoughts, deeds and words return to us sooner or later, with astounding accuracy.

Florence Shinn

Že dolgo vemo, da zemlja ni ploščata. Slabih 450 let je odkar si je Galileo Galilei upal opozoriti na napačne predstave o Zemlji in povedati, da ni središče vesolja. Ne vem, če so egocentrični posamezniki njegove ideje označili kot “butasto bolne neotipljive“, je pa cerkev njegov nauk obsodila in ga za “nagrado” pahnila v zapor. Danes verjetno ni več nikogar, ki ne bi vedel, da je imel prav.

Kot  vse se razvija tudi znanost in premika meje znanega. Kar je bilo še pred destletji znanstvena fantastika, je danes samoumevno. Česar ni mogoče dokazati z instrumenti, ki jih imamo na voljo danes, ni mogoče označiti za neobstoječe ali kako drugače zviška gledati na to. Znanstveniki odkrivajo  nova in nova spozanja, in da je misel energija ni več skrivnost. Samo omejen, nemarno prevzeten in vzvišen um lahko nekaj, česar v svoji omejenosti ni sposoben razumeti ali vsaj dopustiti obstoj, označi za “bolno bedasto neotipljivo karkoli že“.

Obvestila od vsepovsod o najdenih mačjih mladičih, tudi sesnih, prošnje za začasno skrbništvo in drugo pomoč so me iz prijetnih, verjetno res ne vsem razumljivih tem pahnile v povsem otipljivo realnost. Za moj okus v resnici nekoliko bolno. Mačk je preveč, predvsem tistih nesteriliziranih in nekastriranih zunanjih in za povrh še lastniških, ki se nekontrolirano množijo, lastniki pa legla še kar naprej na bolj ali manj nedomiselne načine izgubljajo.

Oskrbo za živali v zavetiščih plačujemo vsi, in ni prav, da lastniki finančno breme rezultatov svojega neodgovornega lastništva prepuščajo vsem nam, še kako drugače pa prelagajo na ramena prostovoljcev in zaposlenih v zavetiščih. Oskrba sesnih mladičev zahteva veliko dela, nekaj znanja in veliko več sredstev kot pa znašajo stroški sterilizacije ali kastracije.
V mariborskem zavetišču so samo v zadnjih dveh dneh sprejeli 11 sesnih, do 2 tedna starih mladičev iz 4ih različnih legel. Močno dvomim, da so jih zapustile prostoživeče mačke. Veliko bolj verjamem, da je njihovo usodo lastniku uspelo preložiti v druge roke.
Polna naj bi bila tudi nekatera druga zavetišča, ki sprejemajo mačke.

Prostovoljci in prostovoljke Zavoda Mačja hiša imajo v začasni oskrbi okoli 200 mačk. 200 tistih, ki jih zavetišča iz takih ali drugačnih razlogov niso želela sprejeti. Za oskrbo prostovoljci namenjanjo poleg časa še svoja sredstva, saj od občin ne prejemajo nikakršnih sredstev.

Podobno velja tudi za prostovoljke na Obali, ki imajo v začasni oskrbi večje število mačk.

Prošnje za pomoč prihajajo iz vseh strani. Mačk je res zares preveč. Težko jim je pomagati, če lastniki ne poskrbijo za svoje in problem kar naprej povečujejo.

Tudi stroški so nekaj hudo otipljivega. Plačilo dohodnine me je spomnilo še na druge otipljive reči. Številke, ki jih je mogoče videti čeprav ne prijeti, so morda res bolno bedaste, nikakor pa neotipljive. Vsaj tiste ne, ki so povezane s financami in jih je potrebno sporočati uradnim institucijam.

Prošnje za pomoč in uradne finančne institucije imajo vsaj nekaj skupnega – povsem otipljive in nič kaj bolno bedaste, pa toliko bolj zgovorne številke. Med tistimi, ki prosijo za pomoč pri oskrbi zapuščenih živali se znajdejo tudi prejemniki javnih financ, s čemer ni nič narobe, če pri življenju obdržijo živali tudi po 30 dneh bivanja v zavetišču. Pa so številke, objavljene na internetu, kljub vsemu otipljive in zgovorne.
Poslovni izid je razlika med prihodki in odhodki v obračunskem obdobju. Je podjetnikov dohodek ali negativni poslovni izid. (Ajpes)

Po podatkih poslovnega imenika bizi.si zavetišča poslujejo različno dobro. Poslovni izid obračunskega obdobja Zavetišča Horjul je pri nekaj več kot 65.000 € npr. skoraj 3x večji kot moji celotni, bruto prihodki v lanskem letu. Sama sodim med prostovoljce, ki preživljajo nekaj nikogaršnjih živali iz izključno svojih prejemkov.

Redko zasledim, da bi zavetišče v Trebnjem prosilo za pomoč, je pa čisti dobiček zavetišča tudi tokrat večji kot moji bruto prihodki.

Tudi dobiček pomurskega zavetišča Mala hiša je zgovoren.

Pred časom so se pojavljale prošnje po nujnih posvojitva v v zavetišču Turk v Novem mestu. Vodja zavetišča je zagotovil, da živali tam niso zato, da bi jih evtanazirali, je pa po podatkih poslovnega imenika v lanskem letu pridelal izgubo.

Slabih 22.000 € je poslovni izid lanskega leta za zavetišče Zonzan, Zavetišču Perun pa je uspelo pridelati skoraj toliko odhodkov kot prihodkov.

Morda res povsem naivno verjamem v moč misli in druge neotipljive stvari.  Se strinjam, sem in tja je dobro pogledati še kaj oprijemljivega in pozabiti na naivnost. In kaj bi lahko bilo bolj oprijemljivo uravnoteženo s prošnjo po pomoči kot podatki finančnih institucij?

komentarjev: 60 v “The game of life is the game of boomerangs.”