The free ride is over!
ali re-akcija could be my middle name.
Čeprav je videti, kot da je sredi poletja in v času sodnih počitnic vse mirno in ni o čem pisati, je tak videz le iluzija. Tem je veliko, tudi bučke gredo še kar v promet, težava nastopi, ko jo je treba izbrati. Temo namreč, ne bučke. Slednje grabijo drugi. Preveč jih je. Tem. Tudi bučk. Tudi bučkastih in bedastih tem. Pa tudi takih, o katerih je težko napisati dovolj, ne da bi povedala preveč. Nočem pokvarit presenečanja. Pač, ni moja dolžnost poskrbeti ali preprečiti, da nevednost in neukost koga ne treščita po betici, a ne? Ali še bolje, se komu kje ne zatakneta. Mi je žal le, da nimata šumnikov. Bi se s strešico lažje kam zataknila.
Na področju zapuščenih živali gredo stvari naprej po pričakovanjih. Že vse od časov gonje proti Mileni Močivnik gredo stvari po istem principu, le zneski zna biti da so vedno višji. Malo muzike, veliko denarja, nekaj robantenja pa še več prahu in nekaj tistih, ki bi se radi okoristili. Mislim finančno. No, predvsem finančno. Sem in tja se v vsej tej zmešnjavi kdo spomni na živali, pa se najde kdo drug, ki ga želi utišat z nalepko, da to počne iz same gole fovšije. Važno, da se rdeča nit ne strga. Na zapadu ništa novo torej.
V Mariboru kljub drugačnim obljubam na začetku, menda sorazmerno pogosto evtanazirajo živali. Saj jih lahko. No, če odmislimo, da se gredo zavetišče brez koncesije, za svoje delo pa kljub vsemu dobivajo sredstva iz lokalnega proračuna. Sporno je, da so obljubljali drugače. Prepiri v lokalnem društvu okoli plačila stroškov zdravljenja “s skupnimi močmi” posvojenega starejšega psa prav gotovo ne gredo v prid pritiskom na zavetišče, da naj se evtanazijam izogne in omogoča posvojitve “odpisanih” živali.
Najbolj demonizirano zavetišče si menda popravlja statistiko (in sem prepričana, da tega zagotovo ne počne na račun bolj praznih skrinj). Morda mu tisti, ki imajo težave s šumniki, svetujejo kako mora to početi. Ker oni namreč radi učijo… druge organe… kako naj opravljajo svoj posel. No, na tega se vsaj spoznajo. Tudi sami namreč uspešno polnijo skrinje. Zna biti, da so se našli in se začutili pravi…
O Zonzaniju se zadnje čase ne sliši veliko, kar je sicer logično, glede na to, da so pred slabim letom grozili, da bodo zavetišče kar zaprli, pa vsaj toliko ali pa še bolj nelogično, glede na to, da obljub niso izpolnili. Torej so še tu in še vedno menda opravljajo javno službo zavetišča. Asociacija na kuro, ki nosi zlata jajca se v misli prikrade kar sama in ni zlonamerna.
V najbolj angelskem zavetišču, tistem tam na hribu, kjer je doma sama požrtvovalnost preko vseh meja, pa pričakovano nadaljujejo z zavajanjem in blefiranjem. Tokrat sicer bolj tihim, kar je logično, saj bi glede na izkazan minus v bilanci na mestu, kjer je zapisan podjetnikov prihodek, podjetnica morala umreti od lakote. No, za od lakote umrlo in od žrtvovanja iztrošeno podjetnico moram priznati, da zgleda kar živo. No, vsaj na zunaj. Morda jo strešice od šumnikov skupaj držijo.
Lakota tudi na direktorovanje ni prav bistveno vplivala, saj je njen zavod v slabih treh mesecih pridelal nekaj več kot 19.800 € čistega presežka prihodkov obračunskega obdobja. Ni slabo, res ni slabo. Sposobnost poslovanja je ge. direktorici že treba priznati. Kar je res, je pač res.
Tudi v obalnem zavetišču je vse po starem. Eni pridejo, drugi gredo. Psi namreč. Eni iz ceste v zavetišče, drugi iz zavetišča v domove. Nekateri v nove, drugi v svoje. Skrinje še vedno ostajajo prazne, obiskovalci in sprehajalci so še vedno dobrodošli.
V Perunu so menda postali bolj prijazni. Vsaj do ljudi. Do živali ne vem. Zavetišče je menda bolj ali manj prazno, razloga ne vem. Morda pa se je na Gorenjskem zmanjšalo število zapuščenih živali.
Takle mamo. Same shit, different day. Princip je isti, sve su ostalo nianse.
It is extremely arrogant and very foolish to think that you can ever outwit your audience.
Twyla Tharp
