Too much exposure to risk is dangerous; too little leads to stagnation.

David DiSalvo.

But if you invest visely, the pay off might just knock you out of your feet. ;)

The past is never where you think you left it.

Katherine Anne Porter

Že dolgo mi je jasno, da je življenje sestavljeno iz mešanice modrih in malo manj modrih, pa nespametnih in nesrečnih odločitev, ponesrečenih poskusov, nepredvidljivih sil, vzgibov in kar je še takega. Izkušnje pač, ki sestavljajo niz zaporednih dogodkov in nas pripeljejo natanko tja, kjer smo. Iz nas lahko naredijo boljšo ali slabšo osebo, odvisno pač kaj z izkušnjami počnemo.

Sama sem za svoje precej hvaležna. Verjamem, da sem se iz vseh nekaj naučila, in da sem zaradi njih vsaj modrejši, če že ne tudi boljši človek.

Bo že nekaj let od takrat, ko smo se neke sobote popoldan odpeljali na plažo. Če s seboj pelješ otroke in pse, ni ravno nenavadno, da imaš tudi nekaj več prtljage, pa je vsaka nenujna stvar nepotrebna obtežitev. Npr. dokumenti, ki jih na plaži res ne potrebuješ, pa jih je najbolje pustiti v avtu. Tako sem zložila iz avta vse potrebno, in v avtu pustila vso nepotrebno težo, kakršno predstavljata npr. vozniško in prometno dovoljenje, pa telefon in….. ključi od avta in na istem obesku še od stanovanja, jasno. Da to ni bila ravno modra odločitev sem ugotovila medtem, ko so se s treskom zapirala vrata prtljažnika. Hecno kako hitro delujejo možgani in kako počasi se lahko telo odzove…

No, zaradi take malenkosti kot je to, da se človek zaklene ven iz stanovanja in iz avta si pač ne gre pokvariti popoldneva na plaži. Nenazadnje lahko cel popoldan razmišljam kako rešiti nastalo zagato, sploh pa bi lahko bilo še veliko slabše. Lahko bi bila nekaj 100 km stran od doma in ne le kakšnih 10. In neumnost postane zares neumnost šele takrat, ko se iz dogodka ne naučimo nič. Bogatejša za izkušnjo ali dve sem postala tudi nekoliko modrejša. Od takrat imam ključe od avta in stanovanja ločene, predno zaprem prtljažnik pa vedno preverim, če imam ključe v žepu.

Tako pač je v življenju. Ena vrata se odprejo, druga se zaprejo. Dobesedno. Ko se danes spomnim teh zaprtih vrat, se vedno nasmejem. Če se le da, se trudim podobno gledati na vse minule dogodke in se jih spominjati brez obžalovanj. Če sem iskrena, sem sama s seboj danes precej bolj zadovoljna kot pred letom, dvemi ali več. Pa ni bilo vedno lahko in cena za modrost je bila včasih nepravično visoka.
Ne žalujem (več) za izgubljenimi priložnostmi in se le iz radovednosti sprašujem, kako bi zgledalo moje življenje, če bi se odločila drugače. Sem in tja me spreleti občutek, da mi je žal, da nekaterih odločitev nisem sprejela prej. Pa ga modrejši glas v meni hitro odžene češ, že nisem še vedela dovolj.

Bojda ni dobro preveč barantati s svojo preteklostjo, saj si tako le ustvarjamo nove zamere v sedanjosti. Predvsem ne takrat, ko s svojo sedanjostjo nismo preveč zadovoljni. Tako vsaj pravijo strokovnjaki.
V neskončnost ponavljajoča vprašanja “zakaj nisem…”, “ko bi le…”, “kako…” lahko boleče popačijo naše misli. Začnemo žalovati za nečim, kar bi lahko bilo, pa čeprav se nam niti sanja ne, če bi bilo tako v resnici. Zdi se nam, kot da smo izgubili nekaj pomembnega, pa tega v resnici sploh nikoli nismo imeli. V mislih premlevamo kako drugače in zagotovo boljše bi se obrnilo naše življenje, če bi takrat… Kako ta trenutek ne bi bili nesrečni, če bi le… V svojih fantazijah iščemo poti, ki bi jih morali ubrati, da bi se izognili neprijetnim občutkom, ki nas prevevajo v sedanjosti.

Bojda je nekaj povsem običajnega se zazreti nazaj s kančkom obžalovanja. Mnogi psihologi menijo, da ima skoraj vse, kar počnemo, samovarovalni učinek, pa čeprav se na koncu izkaže, da je početje pravzaprav samodestruktivno. V življenju namreč stvari počnemo tako, da bi se izognili neprijetnim in težkim izkušnjam. Ko fantaziramo o tem, kako drugače bi se lahko obrnile stvari kot pa so se v resnici, si vsaj za hip oddahnemo od neprijetnih izkušenj in spominov zaradi “napak”, ki si jih očitamo. Za kratek hip vidimo svoje življenje tako, kot smo si ga želeli.

Realnost pa ostaja enaka. Odločitve, ki smo jih sprejeli, so iz nas naredile osebo, kakršna smo. Kar smo izgubili, je še vedno izgubljeno in ne glede na to kolikokrat premlevamo svoje pretekle odločitve, jih spremeniti ne moremo. Kratkotrajni pobegi v fantazije nam sicer lahko predstavljajo obliž za boleče rane, vendar pa se lahko “po vrnitvi” v realnost počutimo še slabše, še bolj nesrečne in nezadovoljne s samimi seboj. Običajno zato, ker spregledamo pomembno informacijo, ki nam jo tovrstno barantanje s preteklostjo pravzaprav prinaša. Kaže nam namreč na dogodek ne glede na to kako daleč v preteklosti se je zgodil, ki ga dojemamo kot izgubo, za katero si še nismo dovolili žalovati.

Namesto obžalovanja, neprestanega očitanja, ker se nismo bili sposobni odločiti drugače ali zatekanja v fantazijo, bi se morali naučiti oprostiti. Oprostiti samim sebi, za vsa dejanja, ki jih ne moremo več spremeniti, pa bi si jih želeli. Zagotovo se lahko iz takih izkušenj veliko naučimo in miselni izleti v preteklost lahko osvetlijo dogodke v povsem drugi luči. Pokažejo nam še druge poti, ki bi jih lahko ubrali, pa smo morda bili premalo izkušeni, da bi jih sploh lahko videli. Kar smo izgubili, je izgubljeno, in ko ocenjujemo pretekle dogodke, to počnemo obogateni z novim znanjem in izkušnjami izgube, ki jih pred tem nismo imeli. In tudi, če bi vse to imeli že prej, je na rezultat vplivalo več različnih dejavnikov, kot bi jih kadarkoli uspeli sami predvideti.

Vrtenje v začaranem krogu obžalovanj in preigravanj različnih scenarijev z želenimi zaključki nima nikakršnega smisla. Obstaja razlog, da smo ravnali tako kot smo. Z današnjega zornega kota se morda res vse skupaj zdi kot nespametna napaka, ampak takrat ta zorni kot ni bil isti. Naše vedenje, izkušnje in pričakovanja niso bila ista. In če bi se danes v isti situaciji odločili drugače, je to morda ravno zato, ker smo za izkušnjo bogatejši in za ščepec modrejši.

Preteklost je dobro poznati in se iz nje učiti. Predvsem zato, da ne bi ponavljali istih napak. Kako že je zapisal George Santayana? Those who cannot remember the past are condemned to repeat it.

Words fail me sometimes.

I have read most every word in the Webster’s International Dictionary of the English Language, but I still have trouble making them come when I want them to. Right now I want a word that describes the feeling you get – a cold sick feeling deep down inside – when you know something is happening that will change you, and you don’t want it to, but you can’t stop it.

And you know you will never be the same again.
Jennifer Donnelly

Kategorije
  • Ni kategorij
Arhiv