there’s always someone better.

Ne vem kakšna razsvetljenja je doživljal Newton, ko je odkrival svoje zakone gibanja, zagotovo pa pri razumevanju temeljnih zakonov, ki veljajo v naravi, ne gre podcenjevati pomembnosti  odkritja soodvisnosti pojavov, do katerega je prišel Buddha v svoji noči razodetja.
Kakorkoli že temu rečemo, zakon karme, zakon vzroka in posledice, zakon o vzajemnem učinku ali preprosto tretji Newtonov zakon, dejstvo ostaja nespremenjeno:
vsak pojav v naravi lahko obstaja le zaradi obstoja drugih pojavov, prepletenih v kompleksno mrežo vzrokov in posledic.

Splošna formulacija bi izgledala nekako takole:
Če so pogoji izpolnjeni, se pojav zgodi.
Če pogoji NISO izpolnjeni, se isti pojav (jasno, bi sploh lahko bilo drugače?) NE zgodi.

Šele obstoj določenih pogojev torej omogoči nastanek drugih pogojev in z njimi povezanih pojavov, naravni življenski krog pa je tako sklenjen. Cikel rojstva in smrti, ki ga moramo razumeti širše, kot nastanek in konec vseh pojavov, nas spremlja iz trenutka v trenutek skozi vse življenje.

Naše življenje se namreč odvija v kroženju med temi pogojenimi stanji, med katerimi nam nekatera povzročajo prijetne, druga pa neprijetne izkušnje. Celo slovenska ljudska modrost pritrjuje tem spoznanjem: kar seješ, to žanješ.
Posledice za svojo žetev bo torej moral pripisati kar vsak sam sebi.

V živalovarstvu in med živalovarstveniki jasno ni nič drugače, le da so žetve žal prepogosto na škodo živali, posledice pa je veliko lažje pripisati drugim kot pa vzroke zanje iskati pri sebi.

Brez civilne družbe, tiste organizirane, pa tudi tiste, ki se združuje povsem nenačrtno, še nikoli ni prišlo do velikih sprememb v družbi. Tudi v prizadevanjih za boljši jutri živali brez nje ne bo šlo. Nekaj posameznikov, pa čeprav združenih v skupino in prepričanih, da vedo kako je prav, pač ne more spremeniti sveta na bolje, lahko pa začrta pot in pokaže smer. Jasno, z občutkom in odnosom do živali, pa nič manjšim do soljudi.

Vsak, ki ima 5 minut časa, je pismen in zna uporabljat računalnik verjetno ne more biti živalovarstveni piarovec. Vsaj tak ne, da bi od tega imele korist živali. Še v ožjem smislu, tistem, v imenu katerih izvaja PR, ne, kaj šele kakšnem širšem. Lahko pa jasno vzbudi odpor pri civilni družbi, ki se bo odločila delovati in pomagati drugje. No, pa saj, gledano globalno pravzaprav res ni izgubljenega veliko. Nekdo bo od prizadevanj civilne družbe še vedno imel korist, le tisti, ki jih imamo pred nosom, ne.

Da ne bo razumljeno drugače kot je mišljeno: pomoč katerikoli živali kjerkoli je jasno dobrodošla in hvalevredna. Enako je s pomočjo, ki jo posamezniki in skupine, namenjajo psom po republikah nekdanje skupne države. Zagotovo si jo zaslužijo, saj se trpljenje psov tam prav gotovo ne razlikuje od trpljenja psov pri nas. Umiranje na obroke je vedno umiranje na obroke in nič manj boleče, če se dogaja daleč od oči. Le prepričana nisem, da je Slovenija dovolj velika, da bi vsi tisti psi lahko našli dom tukaj. Vsaj dokler so naša zavetišča tako zelo polna, ne.

Zagotovo pa ne gre umiranja psov v slovenskih zavetiščih pripisati le vnemi civilne družbe in želji po reševanju pasjih življenj. Upam si trditi, da je pravzaprav preusmerjena pomoč le posledica nekih vzrokov. Zna biti neprimernega in agresivnega piarovstva, odnosov ali pa morda vzgibov, zaradi katerih se ljudje odločajo pomagati živalim. Morda tudi v nesposobnosti konstruktivne komunikacije in priznavanja drugim česarkoli že.

Resnica ni nikoli ena sama, resnic je več…

V dobro živali si počasi že želim, da bi se s pomočjo njim ukvarjali humanitarci. Po izkušnjah z enimi in drugimi ne morem drugače kot verjeti, da je med njimi več pozitivne energije, več empatije in pravih razlogov zakaj pomagati…

komentarjev: 2 v “It doesn’t matter how good you think you are,”