Don’t you ever get tired of falsely accusing people?
Even the lord rested on the seventh day.
(From Melrose Place)
V šolskih časih sem se pri pouku slovenščine pogosto spraševala o smiselnosti vprašanj “Kaj je pesnik mislil?” Kaj bolj trapastega bi me težko vprašali. Kako pa naj jaz vem kaj je mislil? Saj se še rodila nisem, ko njega že ni bilo več med živimi, le kako naj vem?
Tovrstna mrzkost do podobnih domnev se me drži še danes. Svet je prepoln ljudi, ki natanko vedo kaj je mislil nekdo drug. Še sama se izgubljam v toku lastnih misli, jim včasih le stežka sledim in še težje z gotovostjo trdim, da vem kaj mislim, le kje se lahko najde kdo, ki bi vedel bolje in več?
There was a possibility I could have been under surveillance.
Julius Rosenberg
Se zgodi, da človek kdaj v življenju izgubi ali se mu pokvari kompas, ali pa se iz kakršnegakoli razloga kako drugače izgubi in ne zna naprej. Pravijo, da vsaka šola nekaj stane, pa da je v vsaki stvari nekaj dobrega. Pravijo tudi, da v življenju ni nič ne narobe in ne prav. So le lekcije, ki jih uspešno opravimo ali pa ponavljamo…. dokler jih končno ne opravimo.
Tudi tavanje v temi ali izgubljanje po stranpoteh znata biti koristni početji. Človek odkrije povsem nove svetove, včasih cilje, z distance pa so stvari videti precej drugače kot od blizu. Razumeti kaj bolje pa jasno ni nujno, da se da. Včasih užaljeni ego, vključno z mojim, ki večino dni v letu prav pridno spi, vidi stvari drugačne kot v resnici so, nikoli pa ni reakcije brez akcije. Budistični pojem vzročnosti velja vedno in povsod.
The problem with self-improvement is knowing when to quit.
Roth, David Lee
Pred časom se mi je zapisalo nekaj reči, za katere bi bilo bolje, da jih ne bi bilo. Gledanje preveč od blizu zna zamegliti pogled, užaljeni ego pa situacijo slabo oceniti. Zapisano je sicer odraz mojega pogleda na nekatere stvari od katerih so mnoge prav take še vedno, premalo osebne distance pa je v stilu vprašanja “Kaj je pesnik mislil?” puščalo preveč prostora za domneve. Interpretacija zapisanega pa ostaja odgovornost tistih, ki interpretirajo. Kljub zapisom, ki niso več dostopni, moje mnenje in pogled na oskrbo živali ostajata enaka.
Živalovarstveno osveščena in pogosto slabo (ali sploh ne) organizirana civilna družba v svoji vnemi včasih pozabi na dolgoročne cilje in korist živali. Socialna omrežja s koristmi prinašajo tudi svoje slabosti.
Odpoved pogodbe zavetišča Horjul občini Kranj je zagotovo na škodo živali v občini. Tudi drugi pritiski na občine in porabo davkoplačevalskega denarja za oskrbo živali zagotovo ne bodo obrodili sadov, ki bi koristili zapuščenim živalim. Ni je namreč občine, ki si ne bi želela za zapuščene živali dajati manj kot daje, še najbolje nič.
Morda ne bi sem in tja škodil pogled z distance, pa pregled, popravljanje in postavljanje novih ciljev in strategij.
Zavetišča za zapuščene živali morajo upoštevati predpise in zakonsko določen minimum oskrbe ter zagotoviti preživetje živali za 30 dni. In to je vse, kar so zavetišča pravzaprav dolžna narediti, potem je žival lahko evtanazirana. Pravila in predpisi veljajo za vse enkao. Zahtevati od zavetišč, da delajo več kot morajo, je približno tako, kot da bi zahtevali od zaposlenih, da delajo 10 ur za pol manjšo plačo 7 dni na teden.
Zapuščenih živali ne producirajo v zavetiščih, stanje je tako zaradi neodgovornih skrbnikov, pa tistih, ki uspejo preko meje spraviti pa potem nekako izgubiti pse iz republik nekdanje skupne države. Tudi tisti psi iz nekdanje skupne države, ki najdejo dom v Sloveniji ne pripomorejo k praznenju slovenskih zavetišč ali manjši življenski ogroženosti psov tam.
Morda bi se lahko vsi skupaj spravili najprej na neodgovorne skrbnike, pa tiste ki švercajo ali uvažajo zapuščene pse od drugod, pa tiste, ki kupujejo ali prodajajo čistokrvne pse brez rodovnikov. Ko zmanjka teh, bi morda lahko začeli razmišljati kdo je naslednji, ki ne spoštuje predpisov. Ob tem bi jasno lahko nagovarjali k posvajanju in ne kupovanju psov, pa k odgovornemu skrbništvu mačk in razmišljali kako s predpisi zahtevati višji standard oskrbe. Zavetišča, ki delajo dobro in v korist živali tam, bi lahko pustili na miru. Zavoljo koristi živali v njih in vseh zapuščenih, ki se znajdejo v njihovih pogodbenih občinah.
Če bi vsak naredil samo eno malenkost za živali, bi bilo veliko. Če bi se vsak samo malo potrudil… Jaz sem naredila eno dobro delo prejšnji teden in sem tako zelo zadovoljna. Poskrbela sem, da v moji soseski to pomlad ne bo vsaj 20 ali več nezaželjenih mladičev. S sosedo sva peljali tri mladiče na sterilizacijo in kastracijo (dve muci in enga mucka). Po mamico pa bodo prišli iz zavetišča in jo odpeljali na sterilizacijo in potem vrnili v okolje. Tako da vsaj treh novih legl ne bo in legl katere bi naredil samček. Tako sem zadovoljna, soseda še bolj. K njej se je lani pritepla muca s tremi mladički. Mladičke je nekako vzela za svoje, tudi muco hrani, vendar je divja in je ne more ujeti, tako da bo zavetišče poskrbelo za njo. Za te mladiče pa sva s/k plačali sami (popust sva dobili). Sicer mucki niso notranji, ampak pri njih je tudi dosti prostora v hlevu in okoli hiše, tako da jim ne bo hudega, hrano in zavetišče imajo, novih legl pa ne bo!
Če bi vsak od nas naredil vsaj toliko kot smo me naredile prejšnji teden, verjetno bi problem zapuščenih muck bil bistveno manjši. Tako zadovoljna sem, da sem se morala kar pohvaliti, vendar vem, da to kar sem jaz naredila ni nič v primerjavi s tem kar delate vi in vama podobni. Ko bi v tej naši deželi bilo več takih ljudi pa manj intrig …
ja res, če bi vsak naredil samo malo, včasih mogoče namesto veliko govorjenja, bi bilo narejeno vse…
me zares zelo veseli Pa številka pravzarpav sploh ni tako majhna, ker število mačk, ki “nastane” iz ene same nesterilizirane samice je lahko za ne verjet ogromno, število tistih, ki jih lahko zaplodi mačji samec pa še večje. Veselje je torej lahko še veliko večje
V bodoče pa je dobro ukrepat takoj, ko se kakšna muca pritepe, ker res ni prav nobene potrebe po plačevanju posegov za nelastniške mačke. Že to, da lahko ostanejo v okolju kamor pridejo in imajo redno oskrbo je dovolj
Me pa res zelo veseli
Jaz se zadnje čase ne morem prav zelo hvalit s kakšno produktivnostjo, tako da bom samo tiho Je pa res, da voljo običajno jemljejo povsem nepotrebni medčloveški zapleti… kaj čmo, enkrat bo menda že bolje