speak of the Devil and he appears.

Pred nekaj manj kot tremi meseci je bil po TV na Kanalu A prispevek o enem izmed slovenskih zavetišč. Prispevka nisem videla, ujela sem le laž, ki me je zabolela in zelo razjezila. Tako zelo razjezila, da bi lahko rekla, da so mi prav zares zakuhali možgani in še danes ne vem kako sem vozila do doma…

Doma sem napisala in objavila blog, nekaj sekund za tem pa objavo preklicala, pograbila brisačo in šla jezo ohladit v morje. Je pomagalo, pa ne dovolj, da ne bi nekoliko popravljenjega bloga za krajši čas spet objavila. Ravno toliko, da sem si prislužila opazko o svoji neverjetni zlobi. Vse je enkrat prvič, pa sem slišala prvič tudi to. Jasno, da verjamem, da zlobna nisem in besed, izrečenih v jezi, ne vzamem osebno. Razveljavila sem objavo misleč, da sem s svojim pisanjem prizadela nekoga, ki mi je blizu. Danes vem, da je “biti blizu” precej ohlapen pojem, ki se ga da zlahka zlorabiti. Izrečena opazka nikoli ni bila niti zanikana, niti zanjo nisem dobila opravičila. Če nekdo torej nekaj verjame, ga pač ne smem razočarati… Ali? Jasno, povsem neosebno in izključno iz vidika dobrobiti živali. Zasebno in osebno naj tako tudi ostane.

Tretji Newtonov zakon pravi, ima vsaka akcija enako nasprotno reakcijo, ali povedano bolj po šolsko, če neko telo deluje na drugo z dano silo, deluje to na prvo z nasprotno enako silo. Podobno kot Newton razlaga fizikalne sile, karma razloži zakone misli, energije, vzroke in posledice. Vsaka akcija pač sproži reakcijo. Pri fizikalnih silah je reakcija takojšna, pri karmi pa gre nekoliko počasneje, včasih pride tudi iz povsem drugega naslova. Vedno, brez izjeme, pa pride okoli kar gre okoli.
Stiska je sitna reč, vsak se kdaj znajde tam, nihče pa si ne želi tam dolgo biti. Nikoli nisem marala slovencelskega načina reševanja težav, češ naj sosedu crkneta dve kravi, če je že meni morala ena, ko pa gre za življenja psov v zavetiščih pa ga sploh ne prenašam.
Noben pes si sam ne izbere poti v zavetišče in prav vsi si zaslužijo primerno oskrbo, dokler so tam in odgovorne skrbnike, da iz zavetišča lahko oddidejo. Na račun zapuščenih živali ne bi smel služiti nihče, vsakemu, ki zanje skrbi, pa pripada plačilo za opravljeno delo. Jasno, v skladu s predpisi. In prav nobenemu zdravemu psu, ki se v zavetišču znajde, ne bi smela groziti evtanazija, lokalne skupnosti, ki so lastniki zapuščenih živali, pa bi morale več energije usmeriti v to, da bi bilo zapuščenih živali in z njimi povezanih stroškov čim manj in manj v to, kako se tem stroškom izognit. No, tako si pač jaz predstavljam vlogo zavetišč.

Ne strinjam se povsem s tezo, da so vsi zapuščeni psi po 31. dnevu v zavetišču naši, ampak naj bo. Če so 31. dan vsi naši, potem VSI, brez izjeme, ENAKO NUJNO potrebujejo nov, odgovoren dom. Obalno zavetišče je bilo npr. v poletnih mesecih tako napolnjeno, da so si sodelavke iz obupa ena drugi zabrusile, naj si novega psa dajo na glavo. Bistveno boljše ni niti sedaj. Psi, ki ostajajo v zavetišču, se običajno pojavijo od nikoder, jih nihče ne pogreša in nihče jih ne pozna.
Prostora NI! Denarja za oskrbo tudi ne. Na račun psov v obalnem zavetišču ne služi nihče. Zavetišče je v lasti občin, zaposlenim pa pripada plača v skladu z veljavnimi predpisi. Zavetišče upravlja društvo, ki vlaga veliko naporov v pridobivanje sredstev za zagotavljanje dolgotrajnega bivanja psov v zavetišču in kritje zahtevnejših veterinarskih posegov, ki jih občine ne plačujejo. Prostovoljci svoje delo opravljamo prostovoljno, vsak doniran evro pa je uporabljen za oskrbo živali.

Življenje psov v drugih zavetiščih ni vredno nič manj. Pes si zavetišča ne izbere sam. Si morda tisti pes v Trebnjem zaslužil evtanazijo kaj bolj kot tisti, v… kaj pa vem… bolj osrednji Sloveniji? Hm… pravzaprav – se pomaga tem pasjim dušam ali ljudem, ki vodijo zavetišča??? Kaj pa če bi zavetišča prenehala biti v lasti podjetnikov in bi si ti priložnost za biznis iskali drugje? Zavetišča pač ne morejo soditi med pridobitne dejavnosti, zato po mojem menju ne bi smela biti organizirana kot gospodarske družbe.
Psi niso krivi, da se znajdejo v tem ali onem zavetišu. Pa vendarle: ko naslednjič razmišljate o donaciji, pomislite komu in kako pravzaprav pomagate? Kupujete nekomu avto ali vendarle hrano za pse?

Morda pa res ni vse tako kot je videti… Pravijo, da ni vse zlato kar se sveti! Na prestolu prvakov v dvoličnosti ni več gneče… še konkurence ni v bližini.

Najlažje je zasejati seme dvoma, počakati da vzklije in pobrati kar se pobrati da. V naši družbi je te dni to dovoljeno. Še več, se mi zdi da celo priporočljivo. Mene pa vseeno še vedno res, zares zanima, KATERO ZAVETIŠČE JE ODDALO MOROTA NAPAČNEMU??? KATERO?!?!?

There is an old illusion-it is called good and evil
Friedrich Nietzsche

komentarjev: 3 v “Seeds of doubt”