Včeraj sem plačala kazen za prejšni teden storjeni prometni prekršek. Ne da se mi ubadati z izpolnjevanjem obrazcev, pisanjem ugovorov in sodnici za prekrške dokazovati, da se pač nisem peljala mimo table z imenom naselja (kar je sicer povsem res) in torej tehnično v naselju nisem bila in torej nisem vozila prehitro, saj tudi znaka, ki bi hitrost drugače omejeval na 50 km/h ni. Birokracija pač nikoli ni bila zame in ne verjamem, da kdaj bo.

Kljub temu mi je z muko uspelo izpolniti obrazce za vpis in uspešno sem postala podiplomska študentka ljubljanske univerze. Z grozo ugotavljam, da to pravzaprav pomeni, da čez nekaj dni ne bom imela več nič časa za stvari, ki me veselijo. Še dobro, da se je ravno v teh dneh naša družina povečala za tri člane, ki potrebujejo nekaj več oskrbe…

Pa za začetek najprej povsem retorično vprašanje: kaj stori, človek, ki se npr. poda predaleč od doma in tako ali drugače naleti na zapuščeno žival ali več njih? Jasno, če ve katero, pokliče pristojno zavetišče, če tega ne ve, pokliče 112. In če se mu v zavetišču (jasno iz povsem neosebnih razlogov) ne javijo?

Ima dva možnosti in lahko izkoristi obe: pokliče 112, kjer bi morali vedeti za številko dežurnega veterinarja, ki bi moral vedeti kako ukrepati naprej, lahko pa pokliče VURS in opiše neljubi dogodek. Zavetišča so javna služba, ki svoje delo opravljajo 24 ur na dan. Zakonska (in moralna) obveza posameznika, ki naleti na zapuščeno žival, se začne in zaključi z obvestilom zavetišča. Zato jih imamo. Nikoli, nikoli, nikoli na svoja pleča ne prevzemajte odgovornosti, ki niso vaše in bi jih moral prevzeti nekdo drug (ki je za to tudi plačan). Nikoli, ne glede na to kako zelo ne marate birokracije in kako zelo imate radi živali, razen kadar se tako odločite sami, po lastni želji in mate za to vse pogoje.

Na testu sem spet pogrnila kolikor sem dolga in široka. Nima smisla se prepričevati nekaj, česar nočem verjeti niti sama. Bo že držalo – živalovarstvenik se rodiš in ne postaneš. Zaprmej pa sem tokrat zadnjič domov pripeljala bitjeca, ki niso moja odgovornost v nikakršnem pomenu in ogrozila zdravje tistih, ki so moja odgovornost v vseh pogledih. No,  vsaj dokler se nekatere reči bistveno ne spremenijo.
Zdaj so pač tukaj in sami za to niso krivi. Okopani zgledajo veliko bolj zdravi kot je kazalo sprva, pa upam, da ne bom čez nekaj tednov butala z glavo v zid, ker nisem… kar pač nisem.

Mularija se nad situacijo ne pritožuje preveč. Radi bi bili blizu in v naročju, pa jim tega ne pustim. Ko me ne vidijo, se s tem sprijaznijo, pa mi je malo lažje. Ne poznam njihovih spolov (ker so mi ta trenutek povsem nepomembni) in imajo group name Huligani. Tako jih je pozdravil moj sin (prav tisti, ki me sem in tja sekira, da sem naselila 4 mačke in njega nič vprašala ), pa jim pristoji. Ob prihajajočih intenzivnih obveznostih tole ni ravno najboljša rešitev ne zame in ne za njih, pa se še kar prepričujem, da se bodo zdaj, zdaj selili, če ne drugam pa pač v zavetišče, ki pogojev za sprejem mačk sploh nima. Pa so še kar tu. Hvaležnost mi izkazujejo z zmerno drisko, ki je ob prihodu ni bilo. To bo najbrž od tega, ker domov prineseš tri usrančke, jih okopaš, posušiš, nafutraš z Royal canin mačjo hrano, pa jim porušiš ravnovesje.

Mali mačji drekci so hitro dojeli namen peska v posodi v kletki. Jasno! To je peskovnik za mačje igre in ko je igre konec najprimernejši prostor za spanje?!? Drekec ali lužica v peskovniku pač ni ovira

Tako. Še vedno sem super talent za si komplicirat življenje. Morda mi bo lažje, če se spoprijateljim z birokracijo…

komentarjev: 7 v “Huligani”