You can only grow if you are willing to feel awkward and uncomfortable when you try something new.
Brian Tracy

Radio 1 ima nagradno igro v kateri jim je potrebno opisati svojo nepopravljivo zamudo. Sem prepričana, da bi morale vse nagrade pripasti meni, ker ne samo, da sem zagotovo svetovna prvakinja v zamujenih priložnostih, sem tudi precej prepričana, da bi se brez težav uvrstila v Guinessovo knjigo rekordov. Če je nemogoče kaj nepopravljivo zamuditi, bo meni uspelo ravno to…

V času študija sem se morala nekoliko pobližje spoznati z oportunističnimi stroški, razumela pa jih prav dobro nikoli nisem. Običajno situacije slabo ocenim, se ne znam odločiti med enim in drugim, ne vem kaj bi rajši, ker bi pravzaprav kar vse, zato pogosto ostanem brez vsega…. nezavedno vztrajam v svoji coni udobja in še predno se dobro zavem, ostanem še brez te…

Vse vedenje, ki naj bi ga imela, bi kdaj pa kdaj lahko uporabila tudi zase…
Več ali manj vsi živimo v svojih conah udobja. Sčasoma se namreč v nas globoko zasidra nabor navad, ki nam ustrezajo in so uspešne v okolju, kjer živimo in v odnosu do ljudi, ki jih srečujemo. Brez velikih pretresov in izzivov se na znan način odzivamo na situacije, se zaradi strahu pred neuspehom in v zameno za tveganje pred čim sicer bolj zaželenim ampak neznanim, predajamo bolj ali manj varnemu udobju znanega. Večina ostaja v sicer varnih službah, ki ne prinašajo izzivov, ob znosnih partnerjih, ki namesto vznemirjenja prinašajo varnost sobivanja, se odloča za študij nezanimivih ampak za prihodnost obetavnih smeri… Navade se prav kmalu zažrejo v podzavest in naenkrat ne znamo več ločiti med stvarmi, ki jih zmoremo ali ne doseči in nam preprečijo, da bi si upali vsaj poskusiti. Navade, ki so nam nekoč pomagale nekam priti, nekaj doseči, postanejo naše največje ovire. Če želimo v življenju priti še kam dlje, uresničiti še kakšne svoje sanje ali samo početi še kaj drugega, je treba prestopiti meje znanega in varnega,  premagati svoje strahove, zapustiti svojo cono udobja. Druge poti ni! Strahove je iznašla naša podzavest, da nas bolj ali manj uspešno zadržuje znotraj lastne cone udobja in nas navidezno varuje pred neuspehi.

Nismo se rodili opremljeni z vsem znanjem tega sveta, niti s priročnikom kako živeti svoje življenje. Rodili smo se s sposobnostjo učenja in poskušanja. Predno smo se naučili hoditi smo mnogokrat padli, včasih se hudo potolkli, nikoli pa se nismo nehali truditi in poskušati. Potem nam je nekega dne uspelo… Mnogo poskusov je moralo biti neuspešnih, čeprav smo se trudili na vso moč, predno smo se uspeli obdržat pokonci in narediti nekaj svojih prvih samostojnih korakov.
Kasneje v življenju smo spoznali strah. Strah pred neuspehom, strah pred tveganjem, da bi storili napako, kot da je kaj takega sploh mogoče. Zato nehamo poskušati nove stvari, vztrajamo pri navadah, ki nam pomenijo sprejemljivo varnost in udobje in zamujamo svoje največje priložnosti življenja. Napak ne delajo samo tisti, ki ne delajo prav nič in niso dosegli ničesar…

Razumeti resnico o svojih navadah je prav gotovo prvi korak na poti k spremembi. Navade razvijemo zato, ker smo z njimi v nekem okolju uspešni. Da bi se podali proti nečemu novemu, večjemu, lepšemu, boljšemu ali pa samo kaj spremenili, se jim moramo odreči in razviti nove, ki bodo uspešne drugje. Za dosego drugačnih rezultatov moramo nekaj početi drugače. Že majhna sprememba lahko prinese željene rezultate, nove ideje in nove priložnosti. Če ni uspešna, je na voljo kakšna druga.  Največja napaka, ki jo lahko naredimo, je strah, da jo bomo sploh naredili. Zato se raje trudimo ugajati, biti neopazni v množici, ne želimo izstopati, ne želimo poskusiti kaj novega. Tveganje, da bi se osmešili, je preveliko, zato se raje trudimo biti kar drugi pričakujejo od nas, pa čeprav v zameno za lastno srečo.

Popolen ni nihče. Vsi smo posebni, vsi smo unikatni, vsi smo malo dobri in malo ne, malo egoisti in malo ne, vsi smo kdaj radi sami in vsi potrebujemo podporo drugih, vsi si zaslužimo vse.  Resnica je precej kompleksna in relativna reč in velja za vse enako. Vse kar vemo, smo izvedeli s pomočjo drugih, in če imamo srečo, lahko sami podarimo kaj naprej. Kar je uporabno za nas, morda za nekoga drugega sicer ne bo, kar pa ne pomeni, da je stvar neuporabna. Resnica je relativna. Nobene potrebe ni po tem, da bi se pretvarjali, da bi se bali, da se bomo osmešili, če nam ne bo uspelo, da bomo naredili napako… Morda nismo tako uspešni, čudoviti in oboževani, kot bi si želeli biti, prav gotovo pa nismo niti tako spregledani, zasmehovani, slabi, kot se bojimo. Resnica je običajno nekje vmes. Nikoli ni prepozno za pogled vase in srečanje z lastno resnico. Resnica osvobaja. Naprej gre lažje, ko se naučimo si jo priznati, si dovoliti postati boljši, si oprostiti, ker smo samo ljudje, biti hvaležni drugim in to pokazati, si dovoliti čutiti, živeti. Ko smo sposobni razumeti in sprejeti resnico o sebi in svetu v katerem živimo, smo pripravljeni spremeniti stvari, ki nas zadržujejo v coni udobja, se nam odprejo vrata v navideznem obzidju, ki nas utesnjuje. In odpre se nam pogled v povsem nov svet. Neznan, ampak čudovit, poln novih priložnosti. Potrebno je le biti dovolj pogumen…

Bolje pozno kot nikoli. Sama imam dovolj svojih con udobja. Nekatere priložnosti se morda ne vrnejo nikoli več, nekaterih napak se morda ne bo dalo popraviti nikoli. Največja pa je zagotovo ta, da nehamo poskušati…

Komentiranje ni vec mogoce.