When they are gone you may still exist, but you have ceased to live.
Mark Twain

Ko se mi mentalno nerazvitega omejenca, ki svoj avto pusti na voznem pasu poleg 2 m oddaljenega praznega parkirnega mesta, ne da več niti grdo pogledati, kaj šele ga vprašati, če se ne bi z avtom raje kar v stavbo zapeljal, da bo še bližje, se mi res ne da več. Tudi tisti f**k it, ki spremlja stanje duha, ne zveni čisto zares in prav. Takrat si ne morem zamisliti boljše spodbude in prijetnejšega zaključka večera, kot je skok v – avto in vožnja v zavetišče s tujim psom in to dobesedno sredi noči.

Nekaj po deseti uri zvečer me je na parkirišču pričakala skupinica ljudi, ki je iz morja rešila poškodovanega psa. Padel (ali pa se je zvrnil) je notri, ven pa zaradi poškodovanega zadnjega dela in za njegovo stanje prestrmega pobočja ni več zmogel. Še dobro, da se tudi ponoči kje sprehajajo tisti, ki jim je mar. Potegnili so ga ven in čakali – tokrat mene. Kot večina psov, ki mi jih življenje takole pripelje nasproti, se je “taxija” razveselil tudi on. Odprla sem vrata in skupinici rekla, da ga lahko dajo notri, medtem ko sem iskala oprsnico primerne velikosti. Z veseljem je nekoliko prehitro hotel skočiti na zadnji sedež, pa ga zadnje tace niso ubogale in se je kot hlod zvrnil na tla. Z malo pomoči sva uspela premagati težnost in zadovoljno se je zleknil na zadnji sedež.

V temi nisem uspela dobro videti vseh njegovih ran, jih je bilo pa videti dovolj, da je bila verjetnost, da je pred kratkim preživel bližnje srečanje z avtom, precej velika. V upanju, da mu vožnja ne bi povzročala nepotrebnih bolečin, sva se počasi in z občutkom podala proti zavetišču. Jasno, da sva tam zbudila in dodobra razvnela skoraj vse pse, še večja težava pa je bila to maso spraviti mimo cele vrste glasnih pasjih gobcev.
Pha! Kaj pa je to zame, vsaj 40 kilsko gmoto odnesti kakih 20 m daleč po ozkem hodniku? Samo kje drugače skrivam vse te mišice mi ni povsem jasno?
V miru in na svetlobi, ko sva se videla nekoliko bolje, je bilo moje presenečenje še večje. Pobriti sprednji tački sta nakazovali, da je bil pred kratkim na operacijski mizi, prav tako obrita in dokaj lepo zaceljena rana na glavi. Nekaj drugih ran in ranic ni bilo tako lepo oskrbljenih, pa ne vem ali so nastale sočasno ali kasneje. Kakorkoli – kako je mogoče, da se sredi noči, obnemogel v morju znajde pes, ki so mu očitno pred kratkim oskrbeli rane? Ne razumem….

Ker še vedno premorem svoj “magic touch”, so danes stvari nekoliko bolj jasne, pa meni še manj razumljive. Psa je pred nekaj dnevi zbil avto. Zaskrbljeni lastniki so po prvi pomoči bojda čez nekaj dni naročeni na pregled pri specialistu. Kaj se je pa zgodilo s kurativo in odgovornim skrbništvom?
Pa da povzamem. Morda mi bojo stvari potem kaj bolj razumljive :
- psa (ki bi sicer moral biti pod nadzorom) zbije avto. Odpelješ ga k veterinarju, kjer ga za silo sestavijo in se naročiš na pregled k specialistu. Še predno prideš do specialista, ti pes, ki se bolj opoteka kot hodi, SPET pobegne. Kaj vse ga je doletelo tokrat sicer ne vem, zagotovo pa se je znašel v morju iz katerega ni mogel sam in so ga ponoči pred utopitvijo rešili mimoidoči. Poklicali lokalno zavetišče kot veleva zakon in pričakali mene, ki povsem prostovoljno v lastnem avtu prevažam tuje živali, ker mi je zanje mar (in ne, ker ne bi imela ob 10ih zvečer kaj početi). Tisti, ki so psa v nekaj dneh zgubili najmanj dvakrat, so ga bojda zaskrbljeno iskali do treh ponoči. Kako in kje so ga iskali ne vem, pa tudi kako so spali ne. Jaz sem zagotovo malo in slabo, ker me je skrbelo za njihovega (!!!) psa.
… ne, tudi po povzetku ne razumem nič bolj. Pravzaprav razumem še manj!?!

Mimogrede – lastnik je odgovoren za vso škodo, ki jo povzroči njegov pes, tudi kadar povzroči prometno nesrečo! K temu se prišteje še kazen za psa, ki se sprehaja sam in brez nadzora, v višini 200 – 400 €.

komentarjev: 4 v “Don’t part with your illusions.”