Craig Stevens

Delanje zaključkov (verodostojnih in povsem pravih, jasno) in domnevanje, (povsem osnovano in nikakor napačno, jasno) sta pogosti in vsakodnevni človeški aktivnosti. Najbolj aktivnim na tem področju se je težko izognit, še težje v njih vzbuditi dvom, da pa morda le ne vedo “kaj je pesnik mislil”. Nasprotno. Ob srečanju z najbolj zagrizenimi (ali njihovimi mnenji) lahko človek podvomi celo v lastne misli…

Med leti 1950 in 1960 so v ZDA potekali raziskovalni projekti pod skupnim imenom Attribution studies, namen pa je bil odkriti, kako povsem običajni ljudje najpogosteje določijo vzrok določenih vedenj. Da bi odkrili vzorce določanja vzrokov, so jim predstavili nekaj socilano nesprejemljivih vedenj, med katerimi sta bila tudi primera ženske, ki krade sodelavcem in očeta, ki se dere na svoje otroke.  Sodelujoče v raziskavi so vprašali kaj menijo, zakaj so omenjeni ravnali kot so? Izkazalo se je, da odkrivanje pravih vzrokov opisanega socialno nesprejemljivega vedenja vprašanim ne gre preveč dobro od rok. No, bolje rečeno z jezika. Vse preradi namreč povlečejo površinske in ne preveč laskave ali dobronamerne zaključke. 

Glavni vzrok za tovrstno napačno sklepanje je sila preprost. Ljudje pač radi domnevajo, da drugi počno nekaj slabega zaradi svojih slabih osebnostnih lastnosti brez kakršnihkoli drugih dejavnikov iz okolja. Ženska pač krade, ker nima časti, oče pa se dere iz same zlobe. Ali pa npr. programerji niso opravili vseh testov (in je šel na trg softver s kupom napak), ker so preprosto arogantni, vase zagledani in sebični.

Le kako je mogoče tako zelo poenostaviti stvari na tako neprimeren način? Le kako je lahko tako preprosto obsojati?
Strokovnjaki seveda poznajo odgovor. Večina ljudi večino časa na druge raje gleda iz dispozicijskega kot pa situacijskega vidika. Je pač lažje verjeti, da drugi počno nekaj nesprejemljivega zgolj zaradi svojih (jasno slabih) osebnostnih lastnosti, ki jih ne zmorejo obvladovati, kot pa dopustiti možnost, da so dejanja posledica tudi drugih dogajanj v okolju ali pa do si bili vanje celo prisiljeni zaradi zunanjih dejavnikov, situacije torej.
Ob pogledu na druge je lažje videti zgolj dejanje samo, kot pa sile v ozadju. Jasno pa se je, ravno nasprotno, ob razmišljanju o lastnih dejanjih enostavno zavedati vseh pritiskov iz okolja, ki nas silijo v sprejem posameznih odločitev. Posledično je zato (razumljivo) povsem preprosto verjeti, da drugi počno slabe stvari zaradi svojih slabih osebnostnih lastnosti, ker so pač zlobni,  sami pa smo v lastna slaba dejanja prisiljeni (in jasno zato pač še nismo slabi).

Resnica je jasno povsem drugačna. Ljudje se namreč zanje neprijetnih dejanj, ob katerih ne čutijo prav nobenega veselja, najpogosteje poslužijo zaradi socialnih pritiskov, pomanjkanja drugih možnosti ali množice drugih okoliščin iz okolja, ki jih v taka dejanja takorekoč prisilijo in z osebnim zadoščenjem nimajo nič skupnega.

Ženska, omenjena v raziskavi, je kradla, ker je rabila denar za zdravila za svoje otroke, programerji so bili prisiljeni opustiti zadnje teste, ker so dobili navodilo, da se morajo nujno držati roka oddaje, oče se je drl na hčerko, ker je že nekajkrat zapored grobo prekoračila uro, ko bi morala biti doma…

Tako preprosto torej le ne gre. Vsaka posledica ima namreč svoj vzrok in na vsako dejanje (ali vedenje) je torej potrebno gledati tako iz dispozicijskega kot situacijskega vidika. Naša dejanja so torej naš odziv na dogajanja v okolju…

Za konec še droben nasvet vsem junakom, pristojnim za poznavanje in razširjanje (prave, kakopak) resnice. Če in kadar želite zares vedeti, vprašajte raje pesnika kaj je mislil, zlasti kadar je še živ. Ker nimate pojma kaj je mislil, ko je pisal in zakaj je pisal kar je pisal. Sanja se vam ne!
Kdo bi si mislil, da je resnica lahko tudi drugačna…
Ali pa morda špecanje in natolcevanje postajata nova slovenska športa?

Komentiranje ni vec mogoce.