that you are still appreciated by someone, regardless on how somebody else have made you feel unworthy.
Unknown

So dnevi, ko se zdi, da ne gre nič tako kot bi moralo in bolj kot popravljaš, bolj narobe se vse zdi. Potem se nehaš sekirat, se udaš v karkoli že, si rečeš “eh, bo že za nekaj dobro,” in sprejmeš dogodke kakršnikoli že so. Stvari gredo svojo pot, drugačno od zamišljene, pa kljub vsemu se vse izteče prav.
Prav taka je bila moja minula sobota. Po neprespani noči je bilo volje dovolj le za dolg sprehod s psom in še daljše kilometre vožnje v neznano. Saj vem, strašno neekološko početje, morda še bolj kot pitje vode iz plastenke, pa vsaj zame zelo sproščujoče. No, vsaj plan (za katere še vedno pravim, da jih je bolje ne delat) je bil nekako tak…

Po sprehodu sem se dnevu primerno nekoliko nerodno (in prepočasi jasno, pa sem imela čas biti zamišljena!?! ) odpeljala in pristala v kakšni toni ali dveh težken kupu kamenja. Od tam naprej pa jasno ni več šlo nikamor. Ne naprej in ne nazaj. Po nekaj sočnih kletvicah in spoznanju, da je to le znak, da z dolgimi kilometri vožnje v nezano danes pač ne bo nič, sem poklicala pomoč. Tisto pravo, AMZS jasno. Ne vem ali se imam zahvalit moji mili prošnji ali pa vsega hudega vajenemu sogovorniku na drugi strani, ampak salve smeha so mi bile prihranjene. Gospod se je le komaj opazno nasmehnil in me vprašal, če sem morda članica AMZS čemur sem jasno ponosno pritrdila. Izkaznice v tistem trenutku pri sebi seveda nisem našla (kar je pomenilo, da pri sebi nimam ne vozniškega in ne prometnega dovoljenja ). Pa me je prijazni gospod potolažil, da me lahko najde tudi drugače in me razveselil z novico, da NISEM več članica AMZS od 2.2.2011.

Pa me je gospod potolažil še drugič in me tokrat prav zares razveselil z novico, da je mogoče po preteku 60 dni članstvo še vedno obnoviti, kar lahko storim pri fantu, ki me bo rešil iz zagate. Torej mi za reševanje ne bo potrebno plačati dobrih 90 € pač pa le 40 € za članarino.

Med čakanjem na odrešilni kamion je tako moja volja postala nekam boljša in začela sem se smejati sama sebi in svoji tokrat izjemoma kurji vožnji. Tudi fant, ki me je prišel odrešit neprijetne situacije, je bil uvideven. Ušel mu je le simpatičen nasmešek medtem ko je pripravljal zajlo. Ko je bil avto spet na vseh štirih kolesih kot in kjer mora biti, je poskrbel še, da je iz motorja popadalo nekaj kil kamenja (ki je resnici na ljubo odpadalo še kar nekaj kilometrov), preveril vse vitalne dele, ugotovil, da razen moje samopodobe in popraskanega odbijača ni ranjeno nič drugega, in da jo je celo hladilnik dobro odnesel (za kar se imam verjetno zahvalit tistim tam zgoraj , ki pazijo name). Tako sem zaključila sprehod kakšni dobri dve uri kasneje in se v skladu z znaki odpovedala dolgim kilometrom vožnje. Večer se je torej odvil ravno toliko drugače, da sem lahko domov grede pobrala še pinča, ki se je ves dan sam sprehajal po plaži in zvečer zavil še v lokal kjer so ga končno zadržali.

Do zavetišča imam 30 km v eno smer in glede na vse znake se mi jih ob pozni večerni uri ni ljubilo prevoziti. Nenazadnje je pričakovati, da psa, ki pozna osnovne ukaze, je videt negovan in pravzaprav prijeten, nekdo pač dovolj pogreša, da bo to sporočil v zavetišče. Pa sem se nekoliko zmotila in pes je prenočil pri nas. Moje prepričanje naslednje jutro ni bilo nič manjše, volja po vožnji do zavetišča pa nič večja kot dan prej. Klica pa še vedno nobenega. Kljub vsemu sem trmasto vztrajala proti vožnji v smeri zavetišča. Popoldan, ko se je že zdelo, da trma tokrat ne bo obrodila sadov in sem se vsa slabovoljna namenila proti zavetišču, pa je končno zazvonil telefon. Če že drugo ne pomaga, je obrodila sadove vsaj objava na internetu. Aleluja!

Pa lastnikov ne bi ocenila kot tiste najslabše in najbolj neodgovorne sorte. So bolj nekoliko nerodni in nevedni, ki se novi življenski situaciji ne znajo najbolje prilagoditi. In medtem ko ponavljajo iste napake, namesto da bi koga vprašali za nasvet, si pes pridobiva in utrjuje znanja, ki mu v življenju ne bodo v korist. Na dolg sprehod se sam namreč ni podal prvič in enkrat ga morda ne bo nazaj… Jok potem ne bo pomagal.

Kaj naj rečem, tokrat se je sicer vse končalo srečno in poučno. Postanite torej člani AMZS, ker nikoli ne veste, kdaj vam bo prišlo prav. In pazite na svoje pse. Če ne za drugo, je po naših predpisih za prosto sprehajoče se pse zagrožena kazen 200-400 €. In če se vam zgodi, da vam pes kljub vsemu  pobegne, pokličite vendar zavetišče! Pa ne šele v roku treh dni kot to velevajo predpisi.

Komentiranje ni vec mogoce.