The greatest loss is what dies inside us while we live.

Norman Cousins

Koncev nikoli nisem marala, pa mi morda zato v življenju manjkajo skoraj vsi zaključki. Tudi pogrebov ne maram. Grobo, kruto in nedvoumno pokažejo, da je nekega življenja nepovratno konec ne glede na neštete nedokončane stvari in še ne dosežene cilje.
Ta teden sem izpustila dva. Na enega bi “morala” iti, na drugega bi se spodobilo. Vesolje ve, da so nekatere stvari zame preveč naporne, pa je poskrbelo, da sem nenadoma zbolela. Nekoliko lažje mi bo iti le prižgati svečko in ob tem pogolniti cmok ali dva.

Hecno, kako se nekaterih reči zavemo ali pa vsaj o njih začnemo razmišljat, ko je že prepozno. In kako vedno mislimo, da bo za vse še čas jutri. Včasih pa jutri ne pride.
Spet je bilo slišati veliko lepih misli in besed, večino verjetno njemu nikoli izrečenih. Vedno je bil nekoliko poseben. Drugačen. Biti drugačen je še vedno tvegano in le redko te zato cenijo. Vsaj dokler si živ.
Pred časom sva imela zanimivo debato o novem družinskem zakoniku. Oba nekoliko “drugačna” nisva imela težav z razumevanjem drugačnega mnenja drugega in sprejemanjem nasprotnih argumentov. V marsičem sva se celo strinjala, le debate nisva uspela zaključiti. Zmanjkalo je časa, pa sva rekla, da jo bova enkrat že nadaljevala. No, ne bova je. Zmanjkalo je časa…

Pa velikokrat zmanjka časa za veliko pomembnejše reči. Take, ki ne bi smele ostati neizrečene in nedorečene. Nikoli nam ne zmanjka časa za jezo in le redko pozabimo povedati, kdo jo je povzročil. Malo težje najdemo čas, ko je treba komu povedati, da ga pravzaprav cenimo. Še težje, ko je treba komu povedati, da ga imaš rad. To je treba pač “vedeti”. Kar tako, vedeti. Ali pa razbrati iz kaj vem kakšnih znakov, dejanj, morda pozornosti…

Latinski pregovor pravi, da nismo rojeni le sami zase. Se strinjam, nismo. Če bi bili, bi živeli sami in v osami. Kje je meja med življenjem zase in druge, ne vem. Ne znam je postaviti niti sebi. Kot vedno verjetno nekje na sredi med lastnimi željami in željami tistih, s katerimi so prepletena naša življenja. V pretiranem odpovedovanju in življenju le za druge ne vidim neke posebne sreče, še smisla ne. Tudi v pretiranem egoizmu in življenju le zase, ne. Le kje je sredina, ne vem.

Enkrat se nam čas vsem izteče. Takrat mi bo vseeno za vse lepe misli, za manjkajoče zaključke, za tiste ki jih imam rada in tiste ki jih nimam, če sem ali nisem živela le zase. Zdaj mi ni. In zdaj imam čas doreči nedorečeno, povedati kar si ne upam ali ne znam, poiskati sredino. Upam, da mi bo vseh naštetih stvari zmanjkalo prej, predno mi zmanjka časa…

Komentiranje ni vec mogoce.