Unknown

In zagotovo ne mine dan, da ne bi razmišljala o zavetiščih, zapuščenih psih, brezdomnih mačkah, našem odnosu do živali sicer in kaj sploh nardit, da bi le ta postal boljši. Od iztočnice je sicer mimo že nekaj dni, da pa razočaranje ne bo preveliko naj ustrežem pričakovanjem in svoje mnenje in videnje vloge zavetišč za zapuščene živali v naši družbi zapišem še tukaj. Necenzurirano, jasno in tako kot je! Saj se ga menda še sme imeti? Mnenje namreč in moje  se ni spremenilo že kar nekaj let!

Pred leti sem imela na enem izmed obveznih izobraževanj predavateljico, pri kateri smo imeli nadpovprečno veliko vaj, nad čemer jasno nismo bili najbolj navdušeni. Veliko raje bi vaje spustili in šli domov, pa se ni pustila prepričat. Vneto nam je ponavljala nekaj takega: teorija brez prakse je jalova, praksa brez teorije pa nevarna. Zdaj mi je jasno, kaj nam je hotela vcepit…

Bi si upala verjeti, da premorem nekaj teorije o javnem interesu, družbenih dogovorih, zapuščenih živalih in zavetiščih, in da premorem celo kakšno izkušnjo ali dve s slednjimi in celo kakšna vizija bi se našla v globinah mojih misli. Za ustvarit si mnenje menda nekaj bo (tudi, če kdo misli, da ga ni dovoljeno imeti).

Zavetišča za zapuščene živali jasno niso naša pogruntavščina, pa tudi precej več kot le nekaj let zgodovine imajo za sabo. Prvo organizirano zanimanje za dobrobit živali sega v daljne leto 1824 v Veliko Britanijo. V tistem času (razen za hrano), večini ni bilo mar za živali in skrb za njihovo dobrobit je večini pomenila nesmiselno zapravljanje časa in denarja. V Združenih državah so se z organizirano zaščito živali začeli ukvarjati kakšne pol stoletja kasneje. Sledilo je ustanavljanje novih organizacij in sprejemanje prvih zakonov za zaščito živali. Konec 70 let 19. stol. (pred slabimi 150 leti torej) so se začela ustanavljati prva zavetišča za zapuščene živali.

Živali si same ne morejo izbojevati svojih pravic, pa zagovorniki pravic živali počno (počnemo?) to v njihovem imenu.  Jasno, da ob tem trčijo ob nestrinjanje tistih, ki zagovarjajo predvsem pravice ljudi in zagovarjajo trditev, da so živali tu zato, da jih človek izkoristi.
Menda se zahodna družba šteje za napredno, urejeno in humano. V urejena naselja, z urejenimi ulicami, zelenicami, parki… verjetno ne sodijo zapuščene in zanemarjene živali. Pa si je napredna in urejena družba zamislila, da bi bilo potrebno urediti tudi ta problem in bi morda bilo mogoče doseči kakšen družben konsenz z zagovorniki pravic živali. Bi znalo biti, da so zavetišča za zapuščene živali posledica takega širšega dogovora. Ne vem ali so pri tem uporabili cost-benefit analizo, nad katero se menda navdušujejo ravno američani, ali morda sočutje, dejstvo verjetno je, da množice bolnih, lutajočih in zanemarjenih živali niso ravno v javnem interesu, kakor tudi veliki stroški, ki bi nastali z urejanjem problema, ne.

Zavetišča smo si torej zamislili, da bi družbeno odgovorno poskrbeli za zapuščene živali, s kar se da majhnimi stroški in kar se da velikimi koristmi za družbo. Z napredkom družbe se spreminja tudi naš odnos do živali. Tudi do zapuščenih in vse več je zavetišč, ki se upirajo logiki le ekonomskega vidika. Tudi pri nas ni nič drugače. Težko je loviti ravnotežje med javnim interesom (in javnimi financami torej) in dobrobitjo živali, še toliko težje ob dejstvu, da pri nas prostoživečih psov ni in so torej vsi lastniški.

Kot družba izpolnjujemo svojo moralno in zakonsko dolžnost z zagotovitvijo zavetišč za zapuščene živali. Po naših predpisih je zavetišče objekt, v katerem se poskrbi za pomoč, oskrbo in namestitev zapuščenih živali. Zagotovitev zavetišča je lokalna zadeva javnega pomena, ki se izvršuje kot javna služba, pri čemer mora biti na vsakih 800 registriranih psov v občini zagotovljeno eno mesto v zavetišču. (ZZZiv)
Zakon predvideva tudi plačnika storitev in prepovedana dejanja, med katera sodi tudi namerna trajna ali začasna zapustitev živali.

Imamo torej javno službo, ki zagotavlja družbi nujno potrebne javne storitve, med katere sodi tudi skrb za zapuščene živali. Namen zavetišč je torej namestiti in poskrbeti za zapuščene živali, jim po potrebi poiskati nov dom ali pa jih vrniti lastniku skupaj z računom za opravljene storitve. Nikakor pa niso in ne morejo biti zavetišča prostor, kamor se brezplačno odloži svoje odvečne ali odslužene lastniške živali. Ne samo moralno sporno, to je zagotovo tudi v nasprotju z javnim interesom. Dvomim namreč, da kje  na svetu živi tako sodobna, odprta in napredna družba, ki bi si omislila zagotavljanje zavetišč, plačevanje vseh z njimi povezanih stroškov, da bi nedogovorni lastniki nanje lahko prelagali odogovornost za svoje (ne)početje.
Že res, da je v teoriji to veliko lažje kot v praksi, ko imaš žival pred nosom, vendar pa je dolžnost družbe, moralna in še kakšna, da se obnaša odgovorno in gospodarno. Vsak, ki stroške za svoje neodgovorno početje preloži na pleča družbe in vsak, ki za tako početje ve, škodi družbi, škodi konkretni(m) živali(m), škodi živalim na splošno in odnosu družbe do njih, predvsem tistih zares nikogaršnjih.

Včasih, ko sem imela precej več opravka s prakso kot ga imam danes, sem tiste, ki so svoje živali hoteli pripeljati v zavetišče, vprašala kdo bo plačal njihovo oskrbo, in če se zavedajo, da je žival lahko po 30 dneh evtanazirana, če ne najde novega doma. Pa v vsem času nisem dobila niti enega samega smiselnega odgovora, zato sem vprašanje že zdavnaj nehala zastavljati. Vsaj drugim. Sklicevati se na moralno odgovornost pri tistih, ki še vedo ne kaj bi to bilo, nima smisla. Včasih morda pomaga sklicevati se na finančno, pa se bojim, da je tudi to brca v temo, saj tega ne razumejo niti tisti, za katere naivno pričakuješ, da bodo.

Tako pač imamo, kar imamo. Prepolna zavetišča in kup tistih, ki so pripravljeni kaj storiti, da bi bilo psom tam bolje in prav nič, da psi tja sploh prišli ne bi. Pa da ne bo pomote (kot se rado dogaja, domnevati je pač najlažje), za pse v zavetiščih bi moralo biti kar se da dobro poskrbljeno in veliko nad zakonskim minimumom. Ker v zavetišče običjano pridejo v slabem psihofizičnem stanju in potrebujejo več kot psi, ki dneve preživijo nekje na kavču. Vendar pa bi bilo veliko več energije potrebno vložiti v odstranjevanje vzroka – neodgovornosti do svojih živali. Prepolna zavetišča so namreč le posledica, problem leži povsem drugje. Ampak komu to povedat, ko ne vidijo in tega nočejo razumeti niti tisti, ki so prepričani, da vse vejo?

O skrivnem življenju in skrivnostih zavetišč pa kdaj drugič.

1 komentar v “Never give up on something that you can’t go a day without thinking about.”