O ptičih nimam prav veliko pojma. Sem precej prepričana, da ne znam z njimi, pa se še vedno včasih kakšen znajde prepuščen na milost in nemilost mojim rokam. Če ne za drugo, pa zato, da mi svojo vrsto vsakokrat malček bolj prikupi… ali pa zaposli moje misli s 100 in enim vprašanjem. Vsemi retoričnimi, jasno, na katere odgovorov ni in ne more biti. Le kje naj najdem odgovor na vprašanje, kako je mogoče biti mlada lastovka, srečno preleteti nekaj 1000 km in imeti tolikšno smolo, da se ti nekaj zgodi sredi Pirana, ravno tam, kjer ni niti enega samega dreveščka? In imeto srečo, da te najde gospod, ki te pobere, in odnese k redarjem. Takim, ki jim res ni vseeno (a sem že povedala, da so piranski redarji najboljši? Resno so!), in ki pokličejo mene… ki s ptiči jasno ne znam. Znam pa uporabljat avto, pa telefon, pa vprašat znam kdaj kaj, pa nekaj volje pomagati imam. Tudi ptičem, s katerimi sicer ne znam, se pa učim. In kako je mogoče, da pri vsej tej sreči in na poti k tistim, ki s ptiči zares znajo, živalica umre ravno dokler je v moji oskrbi?

Pa saj vem, vsi ne morejo preživeti. Narava je kruta. Ampak tistim, ki so v moji začasni oskrbi, pa res ni treba umreti. Vsaj dokler so pri meni ne…

komentarjev: 2 v “Nobody said life is fair…”