English Proverb

Komentar članka Zaradi zavisti trpijo živali.

Kriminalen-lna -o prid. (ȃ) 1. nanašajoč se na kriminalce ali kriminal: raziskovati primere kriminalnega alkoholizma, banditizma / kriminalna organizacija / kriminalna dejanja / v njem se je prebudil kriminalni nagon / kriminalna tehnika ♦ jur. kriminalna statistika // pog., ekspr. zelo slab, nemogoč, nesprejemljiv: njegov nastop je bil kriminalen; hiša je v kriminalnem stanju 2. kriminalističen: kriminalni agent, inšpektor; uslužbenci kriminalne policije 3. ki opisuje, prikazuje dejavnost kriminalcev in kriminalistov: bral je samo kriminalne romane; kriminalna zgodba

Kriminal -a m (ȃ) 1. nav. ekspr. dejavnost, ki zajema kazniva dejanja: zaiti v kriminal; organiziran kriminal / v državi narašča kriminal / pojav gospodarskega kriminala // ekspr. kaznivo dejanje: prišlo je do kriminala 2. zastar. zapor, ječa: dolgo let je sedel v kriminalu ● pog., ekspr. taka obljuba je naravnost kriminal je zelo slaba, nemogoča, nesprejemljiva

drúžba -e ž (ȗ) 1. skupnost ljudi in celotnost njihovih odnosov

Kriminalna (z)družba bi torej bila skupnost ljudi, ki se ukvarja z dejavnostmi, ki zajemajo kazniva dejanja. Le kakšen je namen predstavnika zavetišča, ki tako nonšalantno društva proti mučenju in za zaščito živali, iz različnih krajev Slovenije, poveže s tovrstnimi dejanji? Samo zavist ali še kaj drugega morda? Površen bralec (morda pa se predstavnik zavetišča zanaša prav na površnost?) bi namreč lahko potegnil napačne zaključke in sklepal, da je namen omenjenih slovenskih društev pravzaprav dejavnost, povezana s kaznivimi dejanji in ne zaščita živali. Le kakšno korist bodo imele živali od takih nesramnih in žaljivih namigovanj?

Glede na to, da ne gledam TV, ne poslušam poročil in ne berem časopisov, ujamem presenetljivo veliko raznoraznih umotvorov. Ne morem se odločiti le ali se vedno znajdem v pravem trenutku na pravem mestu ali pa jih je v resnici toliko, da vsaj kakšnega od njih ni mogoče zgrešiti? Kakorkoli, ne glede na pomanjkanje časa, ne morem brez komentarja članka s tako udarnim naslovom.

O primernosti ali neprimernosti ukrepanja posvojiteljice in zavetišča ne nameravam razglabljati, saj le eni in drugi vedo kako so komunikacija in ukrepi v resnici potekali. Virusi na pasje madiče lahko prežijo vsepovsod in tudi najprevidnejšim se lahko zgodi, da jim pasji mladič hudo zboli. Za strokovno pomoč in zdravljenje so veterinarji, za nasvet pa… V članku me je v resnici zmotilo nekaj drugih “zanimivosti”.

“In ravno zaradi tega smo še posebno pretreseni nad številnimi obsojanji v zvezi z domnevno boleznijo, ki so plod nepreverjenih govoric in na katere nihče od nas nima vpliva,” razočaran nad zadnjimi dogodki odgovarja Zoran Flis, tiskovni predstavnik omenjenega zavetišča.

Le na kaj nihče od nas nima vpliva?  Na številna obsojanja? Nepreverjene govorice ali morda vendarle na domnevne bolezni? Na domnevne je verjetno res težko vplivati, proti znanim se je nekoliko lažje boriti, čeprav žal res ne vedno uspešno. Ali pa morda med nepreverjene govorice, na katere nihče izmed nas nima vpliva, sodi izpoved posvojiteljice, ki ji je poginila psička zaradi domnevne (?) bolezni?
Oh ta preprostost in neznosna lahkost bivanja…

Gre res le za nekoliko nespretno zlaganje besed ali…? Nadvse zanimivo se mi namreč zdi trkati na vest bralcev, jih nagovarjati, da naj verjamejo, da bi pristojne službe ob nepravilnostih ukrepale, ob koncu članka pa se pritoževati nad nedelovanjem prav tako pristojnih služb. Torej? Gre ob neukrepanju pristojnih verjeti, da za kaj takega ni razloga ali gre za neučinkovito delovanje služb?
Dejstvo, da so taiste pristojne službe v zadnjem četrtletju l. 2010 zaradi kršitve določil 16. člena Pravilnika o pogojih za zavetišča za zapuščene živali (Uradni list RS, št. 45/2000)  proti zavetišču Zonzani uvedle prekrškovni postopek, je verjetno zanemarljivo…

Resnica je strašno širok pojem in bo verjetno držalo, da je potrebno najprej poznati vsa dejstva, pa je še vedno veliko bolj subjektivna kot objektivna, kaj šele prava.

Sanja se mi ne, zakaj bi se društva proti mučenju in za zaščito živali lahko obrnila proti kateremukoli zavetišču, ki je korektno v svojih postopkih tako do sprejetih živali kot do društev, posvojiteljev, donatorjev in širše javnosti. Nenazdnje zavetišča izvajajo javno službo in so vsaj do neke mere podvržena nujnemu sodelovanju in nadzoru javnosti, ki se ga tako otepajo.
Nerazumljivo mi je namreč kako nas lahko predstavnik zavetišča prepričuje v transparentnost poslovanja, pozabi pa povedati, da se je zavetišče skušalo izogniti podajanju informacij javnega značaja (torej tudi informacijam o porabi davkoplačevlaskih sredstev) z uporabo instituta poslovne skrivnosti. Informacijski pooblaščenec meni, da je to nelegalno, jaz pa še, da je najmanj nehigienično in nikakor transparentno.

Težko bi se strinjala, da je stanje na področju delovanja društev kaotično in neurejeno. Število registriranih slovenskih društev je namreč precej veliko (preko 20 000), pa ni zaslediti pritoževanj nad kaotičnostjo in neurejenostjo. Morda pa predstavnik zavetišča iz lastnih izkušenj ve, da je kaotično in neurejeno delovanje zavetišč? Pokazal je celo na krivca – neučinkovito delovanje VURS, torej prav tistih pristojnih služb, ki bi ukrepale v primeru najdenih nepravilnosti v zavetišču Zonzani? Hm…

Se pa z gospodom strinjam vsaj v nečem: potrebno bi bilo kaznovati kršitelje! Tudi če gre za neutemeljeno prijavo, le da mora biti v tem primeru nenapovedan nadzor inšpekcijskih služb takoj, ko je prijava podana. Sicer je posledice prav lahko odpraviti ali prikriti in se potem sklicevati na domnevno nedolžnost in neutemeljenost prijav. Torej je domnevna tudi neutemeljenost prijav.

Malo več korektnosti in spoštovanja do bralcev, širše javnosti in društev s področja zaščite živali ne bi škodilo. Seveda se enako pričakuje tudi od javnosti. S korektnim odnosom in sodelovanjem je mogoče preseči osebna nesoglasja in zasledovati sorodne cilje. Z žaljivim odnosom in skrivanjem informacij, ki se jih skriti ne sme, pa je to težko doseči in nezaupanje v delovanje zavetišč bo samo še večje in vsaj ponekod morda celo upravičeno.

Čeprav zavetiščem morda to ni všeč pa verjamem, da je zanimanje širše javnosti za njihovo delovanje prej v korist kot pa v škodo živali na splošno.

Eh, P.S.
Tole naj bo kar tule, da se ne spregleda:

Iz ene izmed odločb (številka: 090-54/2010/) informacijskega pooblaščenca:

Pooblaščenec ob tem pojasnjuje, da je zato, da se javnost dejansko seznani s podatkom o porabi javnih sredstev, pomembno tudi, da se seznani z vsebino celotne pogodbe ali naročilnice, na kateri temeljijo zneski, ki so plačani iz javnih sredstev. Le na opisan način je omogočeno doseganje namena nadzora javnosti, ki naj bi ga institut transparentnosti zasledoval, to pa je spodbujanje oziroma zagotavljanje učinkovite in poštene konkurence ter smotre porabe javnih sredstev. Slednje je mogoče zagotoviti zgolj s tem, da se javnosti omogoči tudi dostop do podatkov o tem, kaj točno je zajeto v pogodbi ali naročilnici, na kateri temelji poraba javnih sredstev. Šele celovita seznanjenost javnosti zagotavlja učinkovit nadzor v zvezi s smotrno porabo javnih sredstev. Ker gre v obravnavanem primeru za poslovno razmerje z organom lokalne skupnosti, se mora, glede na navedeno, vsak, ki vstopa v tako razmerje, še dodatno zavedati, da je njegova svoboda pri določitvi podatkov za poslovno skrivnost omejena ravno zaradi zahteve po transparentnem delovanju državnih organov, zlasti pri porabi javnih sredstev, ko se troši denar davkoplačevalcev.

komentarjev: 5 v “Envy shoots at others and wounds itself.”