Edgar J Hoover

(ali samo svinja misli svinjsko)

Teorija zarote kot kaže ni priljubljena dejavnost le med politiki pač pa tudi med ljubitelji živali in nikoli mi ne bo jasno kakšne koristi vidijo v njih tisti, ki jih razvijajo. Pa daleč od tega, da menim, da se ne bi smelo razpravljat o napakah, njihovih posledicah in podobnem. Nasprotno, bi bilo treba, da se v prihodnje ne bi več dogajale. Le način bi bilo treba izbrat primeren.

Že Einstein je rekel, da sta brezmejni le človeška neumnost in vesolje, pa se bojim, da se je zmotil. Pozabil je namreč na škodoželjnost ali kakšno drugo njej podobno zlonamernost.

Sem načeloma in iz večkrat zapisaninih razlogov proti uvažanju psov iz bivših skupnih republik. Slovenija ni niti dovolj velika, niti sama tako brez težav, da bi bila primeren prostor za rešitev vseh ubogih pasjih duš iz držav bivše skupne republike. Sem pa tudi proti razvijanju teorij zarote, ker ne služijo nikomur.

V enem izmed zavetišč se je pred dnevi znašla psička s hrvaškim čipom, bojda najdena v kontejnerju, kot naj bi se izjasnila najditeljica. V izogib zlonamernim interpretacijam bom zavetišče izpustila.
Internet je pač zelo spremljan medij, pa je bilo tudi poreklo psičke hitro odkrito in priložnost za obračunavanje in napletanje teorij zarote je bila tu. Dejstvo, da mora lastnik izgubo psa prijaviti pristojnim organizacijam v roku treh dni je lahko spregledano, v kolikor to koristi zgodbi. V kolikor zgodbi koristi, je mogoče namigniti tudi še vse kaj drugega. Teorija zarote je zgleda hvaležna hrana za revno dušo.

Z reševanjem psov na način, da se jih k nam vozi iz tujine, se torej ne strinjam, vendar pa so pravila in postopki ob izgubi psa jasni in enaki za vse, ne glede na to iz kje je pes in s čim se ukvarja njegov lastnik.
Sem in tja me še vedno prime želja po odkrivanju globokoumnih resnic, da naj bi pred dobre pol leta (ups, menda bo že kar slabo leto) meni ušla psica s poreklom nekje iz ene od držav nekdanje skupne republike, in ki naj bi celo bila pri meni v začasnem varstvu. Če bi mi uspelo razumeti razloge in koristi za tovrstno razvijanje teorij zarote, bi me morda minila, pa me še ni.

Si ne morem zamislit, da bi lahko čipiranega uvoženega psa namerno zapustil tisti, ki se je podpisoval na pogodbe. Si mislim, da ve čemu služijo papirji in čip. V vsesplošni želji po reševanju, nadmudrivanju in kaj vem čim še, pa si lahko predstavljam, da kaj takega stori kdo drug. Morda v silni vnemi popolnoma spregleda dejstvo, da je psička čipirana, morda za to ne ve, ali pa ga v tovrstna dejanja žene kaj povsem tretjega.

Dejstvo je, da je bila psička z izjavo, da je najdena v kontejnerju, prepeljana v zavetišče. Dejstvo je tudi, da ima tudi za to psičko lastnik 3 dni časa, da jo pogreši in poravna stroške, ki so nastali.
Če je pri izgubi in najdbi psičke prišlo še do kakšnih drugih kršitev predpisov ali celo kaznivih dejanj, imamo službe, ki so pristojne za ukrepanje. Vsa ostala obtoževanja, ki so se razvila, samo preveč spodbujajo domišljijo na obeh straneh in stvari postavljajo na oseben nivo. Ob tem se pozablja na resničen problem, da domov v Sloveniji za vse pse pač ni, in da bi bilo korektno do naših psov poiskati druge načine pomoči psom čez mejo.

Napake se zgodijo in iz njih naj bi se nekaj naučili. Včasih se v želji pomagati povzroči preveč škode drugim. Glede na število psov v slovenskih zavetiščih, ki naj bi prihajali iz držav nekdanje skupne republike, pa bi bil že čas, da se spozna, da je množično uvažanje psov k nam kljub vsemu verjetno napaka.

Komentiranje ni vec mogoce.