Seneca

Morala bi se ukvajat z onesnaženjem Tržaškega zaliva, želela bi se z nečim drugim. Ne enega in ne drugega ne počnem, ker se ukvarjam s povsem tretjimi rečmi, ki jih ne maram in so mi mrzke. In to le zato, ker posameznikom zaslepljenost in škodoželjnost tako zelo udarita na možgane, da jim povsem odpove razum.

Američani, ki radi raziskuje marsikaj, so menda raziskovali tudi kako vedenjske navade vplivajo na uspešnost ljudi. Za mizo so posadili otroka, predenj položili munchmallow in prostor zapustili z obljubo, da mu bodo ob vrnitvi podarili še enega, če ne bo pojedel tega, ki ga ima pred sabo. Preizkušane otroke so spremljali tudi kasneje v življenju in ugotovili, da so bili tisti, ki so počakali na drugi munchmallow, v življenju uspešnejši od tistih, ki so se zadovoljili že samo s tistim pred njimi.

Če odmislim dejstvo, da munchmallowov pravzaprav ne maram, bi kot otrok skoraj zagotovo ravnala v smislu bolje vrabec v roki in pojedla kos pred sabo. Pravzaprav bi naredila isto še do nedavnega. Le zakaj bi človek svoje upe usmerjal v negotove stvari? Prihodnost je vedno negotova, pa naj gre za obljubljen čokolatin ali kaj drugega. Nenazadnje si lahko preizkuševalec zlomi nogo pred vrnitvijo, pa ga odpeljejo naravnost v bolnico skupaj z obljubljenim munchmallowom. Zakaj torej tvegati?
No, morda pa prav zares in prav zato nisem tako uspešna, kot mi kar naprej pravijo da bi z malo več vztrajnosti in potrpljenja lahko bila. Kaj čem, še do nedavnega mi je na čelu pisalo “i’m a lover not a fighter”. Še pred nekaj meseci sem vsem zatrjevala, da meditacija nikakor ni zame, ker je treba biti predolgo na miru. Vse je moralo bit  vedno hitro in takoj, če pa to res ni šlo, pa nujno čimprej. Planov se ne dela, ker so s tem samo dani pogoji, da gre kaj narobe. Plani omejujejo, saj ne morejo upoštevati vseh možnosti, ki se pojavijo sproti in jih torej že v naprej izključijo. Improvizacija ni rešitev v sili, pač pa edini smiseln način življenja. Odločitve so nekaj, čemur se je bolje izognit. V šopku mojih življenskih resnic bi se našla še kakšna.

Pa saj z napisanim ni nič narobe in se s tem še vedno strinjam, le da je včasih treba tudi drugače. Življenje je en sam neprekinjen niz lekcij. Nič ni prav in še manj je narobe. Pravih in napačnih odločitev ni, moraliziranje ni koristno. Sodbe škodijo. Ustvarijo vzorce, ki onemogočajo učenje in rast.

Sem in tja se naučim česa tudi jaz, če ne prej, pa ko mi je dovolj. Kot le eno izmed na zemlji živečih nepopolno prilagojenih bitij se razvijam in prilagajam tudi jaz. Počutim se kot otrok v tisti sobi, le da imam pred seboj namesto čokolatina banjico sladoleda…

Pravijo, da se je za dosego večjih ciljev včasih treba odpovedati manjšim uspehom. Da je za resničen uspeh treba imeti pred očmi končni rezultat, misijo. Se mi je zdelo, da je misija pri zapuščenih živalih čim manjše število le teh.  Sem celo verjela, da je to skupna misija številnih, pa se bojim, da sem se zmotila. Sama si vedno predstavljam, da se da težavo uspešno rešiti le, če odstraniš njen izvor. Bi rekla, da imamo težavo s prevelikim številom zapuščenih psov. Za število zapuščenih živali so krivi neodgovorni lastniki. Si predstavljam, da bi jih s pritiski nanje počasi lahko bilo vedno manj. Medtem, ko je teh pritiskov bolj za vzorec tako od okolice kot od uradnih oseb, bi bilo fino ne povečevat težave z reševanjem psov iz sosednjih republik. Ker kaj pa zdaj, ko je 30 psov v enem od naših zavetiš pred usodo evtanazija?
Bolj ali manj začasne posvojitve težave ne bodo rešile. Morda jo bodo le prestavile v prihodnost – do naslednjič ali do naslednjega prepolnega zavetišča. Kratkoročni uspehi brez vizije težave ne bodo rešili. No, morda bodo življenja teh 30 psov. Kaj pa vsi naslednji?

Tak način spopadanja s težavo s prevelikim število psov se mi zdi kot da bi v do roba poln umivalnik iz pipe še tekla voda, mi pa bi kopalnico pred poplavo reševali tako, da bi z žlico zajemali vodo in jo prelivali v lavor, namesto da bi zaprli pipo. No, morda pa se komu kaj posveti vsaj takrat, ko bo poln še lavor in bo zmanjkalo še vseh ostalih posod in kozarcev.

komentarjev: 2 v “Injustice never rules forever”