Še vedno mi ne gre iz glave prispevek Spomenke Hribar o Unicefu in podiranju kock naše družbenosti. Še več, vsak dan bolj zgroženo ugotavljam, da ima še kako prav.

…namreč kako se neka dejavnost začne kot povsem dobronamerna, iz čistih pobud, in nekaj časa tako tudi deluje. In kako se potem, ko se institucionalizira in uteče, vse bolj odmika od temeljev in cilja, ki si ga je na začetku zadala, in se polagoma osamosvoji od njega. Pri tem »mora« opraviti z delom svojih ustanoviteljev in utemeljiteljev, jih zavreči, žaliti in sramotiti, da bodo ja čim prej izginili kot živa vez in spomin na izvirni začetek in iz njega nastalega podjetniškega kolosa.

In pri tem se ne izbira sredstev. Tudi tistih podlih in najbolj nizkotnih ne. Če je za izživljanje svojih podjetniških ambicij in odstranjevanje “motečih” potrebno lagati, je pač potrebno lagati. My way or no way… Cilj posvečuje sredstvo. Korektnost, dobre prakse in fer odnosi so le moteči in nezaželeni dejavniki na katere je treba vsaj čimprej pozabiti, če se jih že iztrebiti ne da povsem. Kaj je že resnica? Z vztrajnim ponavljanjem laži je bolj neopazna kot kaplja v morju.

Pred dnevi sem brala kolumno Mihe Mazzinija o slovenstvu. Prav neverjetno kako zelo se je poklopila v poskuse razumevanja nekega stanja in dopolnila razmišljanje Hribarjeve. Je potrebo posameznikov po žaljenju in sramotenju osvetlila še z nekoliko drugačnih zornih kotov. Zavist je namreč kot kaže mnogo bolj pogost pojav kot pa resnicoljubnost ali korektnost.

Energijo zavisti usmerite v spotikanje drugega. Na tak način ravnajo družbe z negativno selekcijo, torej tudi naša. Bližnjemu uspe, vi pa premišljujete, kdaj in kako mu boste vrgli polena pod noge, ali pa začnete o njem širiti slabe govorice, zmanjšujete njegov uspeh, ga zaničujete, skratka, poskušate ga vrniti na lastno mero. Posledica je splošna pasivnost, saj nihče ne more nikamor, ker se vsi zatirajo med sabo.

Jasno! Ko omagaš, zaideš, se izpoješ ali kako drugače potrebuješ time-out obstaja velika verjetnost, da te drugi prehitijo. To pa res ne gre, in če energije ni dovolj za nadaljevanje, se je morda najde vsaj za spotikanje prehitevajočih. Še bolje če spotikanje opravijo drugi. Jasno prostvoljno, po svoji volji, povsem brez pomoči in neodvisno od osebnih odnosov omaganega… Pa saj za spotikanje drugih pravzaprav verjetno res ni potrebno imeti kakšni posebnih argumentov in razlogov. Kako že gre tisto z modeliranjem grupne dinamike v človeški družbi? Pravzaprav ni ovir niti za nezakonite postopke. Cilj pač posvečuje sredstvo.

Kolumna je začela nastajati, ko je pisec tolažil potrtega prijatelja, ki je za svoje pisateljevanje dobil pomembno nagrado.  Po slavju se je nagrajenec znašel med člani komisije, ki so mu povedali, kako slaba je bila letošnja bera, da pravzaprav ni bilo kaj izbrati in da se raven pisanja res zelo niža.

Skratka, nagradili so ga in hkrati poskrbeli, da se je počutil kot govno. “Kot bi storil nekaj slabega,” je rekel.

Znano? Meni že. Žal hudo preveč…

Slovensko programiranje je pravzaprav do obisti smešno – a le, če ga spregledate in če vam v konkretnem primeru ne kroji usode.

Do obisti smešno, da, če na tak ali drugačen način ne bi krojilo usode. Manipulaciji se je žal težko izognit, kadar manipulator svoj posel res obvlada. Videz nedolžne blondinke pri tem nikakor ne škodi, ravno nasprotno.

Vsaka morebitna podobnost s katero od živalovarstvenih struj je povsem nenamerna in slučajna.

P.S.
Me ima za organizirat nagradno igro v obliki vprašanja… Nagrada pa bi lahko bila prvonatisnjen izvod mojega lastnega prvenca z naslovom Moja resnica (za razliko od tistih, ki so poklicani za širjenje prave. Resnice namreč.)

Komentiranje ni vec mogoce.