Bob Dylan

Morje se je končno ogrelo na zame sprejemljive temperature. Nekaj večernih plavanj je bilo ravno dovolj za privezat podhranjeno dušo in v pogon spraviti potolčenega duha ter onesposobljen razum. Kar te ne ubije, te naredi močnejšega, pravijo. Za nepotrebno in bolečo izkušnjo bogatejša pa zato za nekaj spoznanj modrejša, sem zagotovo bolj odločna in močnejša. Bo že držalo, če ne nemogoče, je pa ubiti duha vsaj težko. I can be beaten but not bowed.

V naravi in življenju ni nič prav in nič narobe. So le posledice dejanj. What goes around comes around. Akcija – reakcija pač. Zakoni narave,vesolja in energije delujejo vedno, tudi ali še bolj za tiste, ki nanje gledajo zviška iz svojega namišljenega prestola. Posamezniku z omejenim umom, nesposobnim spejeti dejstvo, da obstajajo stvari ki presegajo meje njegovega dojemanja, je pač najlažje nekaj njemu nerazumljivega označit za bolno bedasto neotipljivo karkoli že. Blagor ubogim na duhu…

Mnogi imajo težave tudi s spoštovanjem lastnoročno podpisanih pogodb ali drugače sklenjenih dogovorov in predpisov. Če v pogodbi piše, da posvojena mačka ne sme nenadzorovano ven, potem pač tega ne sme. V kolikor posvojitelj krši pogodbo, sledijo sankcije, ki so v njej zapisane. To bi sodilo v pravni red.

Prepoved nenadzorovanih izhodov pa ni le kaprica fanatičnih mačjeljubk in ostalih zagrzenih živalovarstvenikov, pač pa to narekujejo predpisi. 4. člen splošnih pogojev Pravilnika o zaščiti hišnih živali v točki 3 namreč pravi, da mora lastnik živali zagotoviti ukrepe, ki preprečijo pobeg živali.

V prid notranjemu bivanju in nadzorovanim izhodom pa bi morala govoriti tudi zdrava pamet in osnovno spoštovanje lastnine drugih, ki si na svojem vrtu sredi svoje solate morda ne želijo sosedovih mačk. V kolikšni meri želi posameznik svojo lastnino v uporabo ponudit drugim in njihovim živalim je stvar dogovora posameznikov, ki pa v praksi verjetno ne obstaja prav pogosto. Lastniki zunanjih mačk namreč pogosto menijo, da je njihova pravica, da svojo mačko spustijo ven, nad pravico njihovih sosedov, ki si morda ne želijo, da je njihov vrt javni mačji WC.

Odgovorno skrbništvo in kultura sobivanja sta že mnogim samoumevni in za kaj takega ne potrebujejo pogodbe. Še vedno pa je mnogo takih, ki se na vse skupaj požvižgajo, ko je žival enkrat v njihovi lasti.
Da bi se živalim, ki iščejo nove lastnike, zagotovilo kar se da dobre pogoje za dolgo, zadovoljno in varno življenje, se postopek posvojitve zaključi s podpisom posvojitvene pogodbe. Ko je pogodba podpisana, je v izogib sankcijam njena določila potrebno spoštovati.

Bo držalo, da je veliko mačk povsem zadovoljnih zunaj. Predvsem so to tiste prave prostoživeče, ki bivanja notri spoh “okusile” nikoli niso. Kadar je okolje varne, okolica tolerantna in so redno hranjene, so lahko povsem zadovoljne, če ali dokler se jim ne primeri kakšna nesreča.

Mačke, ki pa se oddajajo s pogodbo, v začasno skrbništvo pridejo kot sesni ali nekaj tedenski mladiči. Nevarnosti zunanjega življenja ne poznajo, slabih izkušenj nimajo in so preveč prijazne, da bi bili nenadzorovani izhodi zanje varni, tudi če ne bi motili nikogar od sosedov. Zato so v pogodbah zapisana določila, ki zagotavljajo varno življenje oddane mačke.

Nenazadanje je sobivanje z notranjo mačko tudi prijetnejše. Domov ne prihajajo pretepene, ni strahu, da bi iz sprehodov prinesle katero od na človeka prenosljivih bolezni, že res, da se njihova dlaka znajde na za to nepredvidenih mestih, je pa zagotovo vsaj čista. Lepo jih je gledat, ko se igrajo, pa tudi takrat ko se lene raztegnejo po okenski polici.

Posvojitvena pogodba ni bav bav ali strah zbujajoč dokument. Njen namen zagotovo ni zagreniti življenja posvojitelju, pač pa zagotoviti posvojeni živali kar se da dobre pogoje za bivanje. Posvojitelju, ki želi svoji mački dobro, posvojitvene pogodbe ne bo težko podpisati.

komentarjev: 2 v “Don’t criticize what you can’t understand.”