Bojda živimo v informacijski dobi. Razcvet novih tehnologij je v naša življenja vnesel mnoge spremembe, ki jih izkoriščamo vsak po svoje. Tako so nam mnogim dostopna predavanja profesorjev po svetu, ki jim sicer najverjetneje ne bi mogli nikoli prisostvovati (čeprav samopašni posamezniki zviška gledajo na izobraževanje s pomočjo interneta, anede. Se zgodi, vsi pač niso dovolj razgledani, da bi videli dlje od konice svojega nosu in nove tehnologije izkoristiti še za kaj drugega kot promocijo lastne večvrednosti)

Enivej, nedavno sem poslušala zanimivo predavanje ameriškega filozofa Daniela Dennetta o zavesti, ki jo je primerjal z magičnimi triki, lahko bi rekli iluzijami. Med predavanjem se je pošalil na račun filozofov in povedal vic, kako filozof razloži trik, pri katerem čarodej prereže žensko na pol:

“Veste, čarodej ženske v resnici NE prereže. On le naredi, da ZGLEDA kot da jo je prerezal.”
“Aha, razumem. Ampak KAKO pa to naredi?”
In filozof odgovori:  “Oh, to pa ni moje področje. To se tehnične reči, s tem se drugi ukvarjajo.”

Sej res, kdo bi se ukvarjal s podrobnostmi, še toliko bolj, če so prav sitno tehnične ali formalne. Važno je verjeti. Pravzaprav je to dovolj. Verjeti! Če je trik dobro izveden in dobro zgleda, je verjeti še toliko lažje.

Menda še dan današnji živijo ljudje, ki verjamejo v indijski trik z vrvjo. Sicer ga sami niso videli, ampak njihov stric, pozna človeka, ki ima soseda, ki mu je nekdo povedal, da je… in če je on rekel, potem zagotovo drži.

Indijski trik z vrvjo zgleda tako, da čarodej v zrak vrže vrv, ta pa v zraku obvisi, “privezana” za nič. Po tej vrvi spleza njegov asistent in izgine v neznano. Na klice čarodeja se ne odzove, zato se le ta z nožem v ustih, poda za njim. Na vrhu vrvi zgine v neznano še sam, potem pa se zaslišijo kriki in vsake toliko iz “ničesar” priletijo kosi telesa: noga, pa roka, pa druga noga, trup…  Za tem se po vrvi, iz ničesar, spusti čarodej z okrvavljenim nožem med zobmi. Ko se spusti na tla, pobere kose trupla in jih vrže v koš, medtem ko prosi gledalce, da molijo za dušo ubogega asistenta. Malo za tem iz koša skoči asistent, cel in zdrav.

Čeprav je jasno, da kaj takega v resnici ni mogoče izvesti, pa menda ljudje še kar verjamejo, da je nekdo nekoč trik v resnici izvedel. Kako prepričati ljudi, da verjamejo v to kar “vidijo” in se s podrobnostmi, tistimi tehničnimi, ki so delo nekoga drugega, ne ukvarjajo?

Daniel Dennett ima odgovor, celo več njih. Predstavil jih je z metodami.

Metoda št. 1:

1. Zberite občinstvo in zatrdite, da boste izvedli indijski trik z vrvjo. Ta prvi korak je zelo pomemben, če ne kar najpomembnejši, kar se bo izkazalo v nadaljevanju!
2. Pod točko 2 sodijo tiste nepomembne tehnične reči, za katere je zadolžen nekdo drug.
3. Občinstvo bo zatrdilo, da so videli izvedbo trika (mnogi pa bodo tako in tako predčasno odšli).

Če komu ta metoda ne ustreza, ima Daniel Dennett drugo. Alternativna metoda št. 2:

1. Zberite občinstvo in zatrdite, da boste izvedli indijski trik z vrvjo.
2. Zadrogirajte ali hipnotizirajte občinstvo.
3. Posredujte jim posthipnotično sugestijo, da ste izvedli trik, dodajte veliko pomembnih podrobnosti kako je trik zgledal, potem pa jih zbudite.

Tudi ta metoda ni prava? Prav, tu je alternativna metoda št. 3:

1. Zberite občinstvo in zatrdite, da boste izvedli indijski trik z vrvjo.
2. Podkupite nekaj novinarjev, da bodo naslednji dan v časopisih poročali o vašem podvigu kako ste izvedli indijski trik z vrvjo.

Ta metoda ima le dva koraka. Še vedno ni prava? Dennett ima predlog za četrto. Alternativna metoda št. 4 torej:

1. Zberite občinstvo in zatrdite, da boste izvedli indijski trik z vrvjo.
2. Najemite strokovnjaka za računalniško grafiko, ki bo ustvaril tako realističen video vašega podviga, da bi z njim lahko preslepil strokovnjake pri CNN.
3. Vido pošljite na CNN, da ga predvajajo kot “live feed” iz kraja, v katerem ravnokar izvajate indijski trik z vrvjo.

Če vam tudi ta metoda ni všeč, si lahko zmislim še kakšen svoj predlog, ki bi sicer precej spominjal na alternativno metodo št. 4, vključeval pa bi pridobitve sodobnih tehnologij kot so npr. forumi ali druga socialna omrežja.

Možgani so hecna reč. Vidijo in verjamejo reči, ki jih ni ali se celo niso nikoli zgodile. So kot David Copperfiled, ki v naših glavih izvajajo glamurozne iluzionistične predstave. Narejeni so namreč tako, da morajo videt celo sliko. In če vidijo samo del, tisto kar manjka dodajo sami iz svojega “arhiva” slik.

Možgani nam torej radi lažejo. So popolno orodje za manipulacijo človeškega uma. Um namreč rad verjame, kar želi verjeti. Če pa bi radi vedeli, kaj se v resnici dogaja, če bi radi vedeli, kaj se v resnici skriva za podobo, ki jo vidijo naši možgani, če bi radi razumeli izvedbo trika, iluzije, potem je treba stopiti v zakulisje in tam videti kaj se v resnici dogaja.  Še toliko bolj, če bi trik radi razložili drugim. Bistvo je namreč običajno prikrito in očem nevidno…

komentarjev: 3 v “Magic of bluffing”