Nedavno sem gledala prispevek v Tedniku o stanju v naši državi te dni, kjer se je igralka Ljerka Belak spraševala koliko še rabimo, da nam bo dovolj in bomo kaj naredili? Ob tem je večkrat zarobantila “Dost’ mam!”
Jaz imam tudi. Res mam. Dovolj imam bleferjev, takšnih in drugačnih. Tistih, ki s položaja avtoritete grozijo kako nam bo še slabše, če ne bomo/bodo ubogali, pri čemer jemljejo tistim, ki imajo malo, zato da bodo dali tistim, ki imajo veliko in so dali veliko nekaj “posvečenim” posameznikom, ki so upropastili banke. Kaj pa če bi povedali tako kot je, rekli bobu bob in začeli iskat rešitve od tam? Z odprtimi kartami in za spremembo pošteno?

Ampak kot kaže se blef pri nas dobro obnese. Če pa je za doseganje ciljev to premalo, se mu pridružijo še bolj ali manj odkrite grožnje, ustrahovanja, žalitve, diskreditacije… po možnosti s pozicije take ali drugačne avtoritete. Bullshit, ki ne služi ničemur drugemu kot “zavaravanju neprijatelja” za dosego lastnih, ozkih osebnih interesov. Ne ne, nikar pomislit, da gre za cepetanje. Cepata lahko le civilna družba, avtoritete (pa čeprav wannabe) nikoli. Cilj posvečuje sredstvo. To menda že vemo.

Dost mam, res mam. Dost mam hoje po robu zakona, po katerem je včasih treba loviti ravnotežje, da se pomaga živali, pa se z malo nerodnosti lahko cepne na napačno stran. In dost mam, da je pomoč živalim v stiski odvisna od vneme najditeljev, ki so včasih pripravljeni stopiti na rob, v želji pomagat pa tudi čez in se nevede znajdejo na napačni strani zakona. In dost mam, da tisti, ki bi lahko pomagali, ker imajo zakon na svoji strani, ne dvignejo svojih riti iz udobnih foteljev in raje preganjajo (tudi s kazenskimi ovadbami) tiste prve… v upanju, da jim bo enkrat zmanjkalo vneme, najbrž.
Pospravljanje živali v skrinjo ni pomoč. Pa tudi v lonec za golaž, ne.

Varen prevoz zapuščenim živalim omogoča Sleepy.  Me je že večkrat prijelo, da si boka avta oblepim s takima napisoma. Malo v veselje viteški marioneti, še bolj pa njegovi lutkarki. No, slednji morda to ne bi bilo ravno v veselje. Pa bi bil to navaden blef, čeprav deloma celo drži. Že res, da Sleepy omogoča varen prevoz zapuščenim živalim, nikakor pa ne kar vsem. Predvsem tistim z obale, pa še to ne vsem. Sicer pa saj je vseeno. Važno, da se lepo sliši.

Tudi zgodba okoli neuspešne posvojitve FLika še ni končana. Ker mam blefa dovolj, naj bosta na kupu obe plati. Tista direktorice Polone Samec, pa tista nesojene posvojiteljice.
Direktorica se je izjasnila takole, citat je iz foruma pesjanar:

“Me iskreno veseli, da smo v zadnjih dneh očitno dali nekaj kosti za glodat, da ljudem ne bo dolgčas v življenju.

1. Nesojena Flikova posvojiteljica (Flik ni star tri leta in ni bil prej šolan) je meni osebno v prvih razgovorih po telefonu razlagala, da njen gordon doma trpi, tuli, ne more vstati, je gluh in slep, je shujšan, ker ne more jesti in da se zaveda, da je egoistična, ker se ne poslovi od njega. Na moje vprašanje, ali dobiva protibolečinsko terapijo (vsaj), je odgovorila, da pri veterinarju ni bila, da ve, da so vsi njegovi sorodniki že zdavnaj pokojni zaradi različnih oblik raka. Na moje osebno vprašanje v živo sem od nesojene posvojiteljice dobila odgovor da ga je odpeljala na evtanazijo, v isti sapi od osebe, ki je bila zraven pa, da je poginil.
2. Na moja vprašanja o tem, če se zaveda, da želimo, da je pes pod nadzorom, je odgovarjala s stavki: 40 let imam pse, vsi so bili v šoli. To zame ni odgovor na moje vprašanje in nikoli ne bo.
3. Z nesojeno posvojiteljico, ki je prišla nenapovedano izven časa uradnih ur, sem govorila osebno – predvsem zato, da ji povem, da ji ga bomo vseeno pokazali po tem, ko bo do konca skadila čik, ki si ga je prižgala pred zavetiščem po tem, ko je imela izpad o uradnih urah, ki ga ne mislim obnavljat – ker Flik res ne mara, da mu kdo s čikom v roki pred nosom maha.
4. Odgovorila sem na enega od premnogih telefonskih klicev takoj, ko sem lahko – in povedala, da bom poklicala tisti hip nazaj, ko bom lahko. Vmes je z mano govorila že inšpektorica VURSa ravno zaradi prijave nesojene posvojiteljice – sem prepričana, da je tam, kjer je odgovore na svoja vprašanja iskala, le-te tudi dobila.
5. Flik ni predmet porabe proračunskih sredstev, iskanje doma zanj traja toliko časa, da bo našel primernega po moji ali presoji mojih zaposlenih.
6. Nekaj tednov je dobival zdravila, zakaj in katera, je predmet debate med mano in resnim posvojiteljem. Njegovo fizično stanje morda nikoli ne bo bp, česar tistemu, ki se resno zanima za posvojitev kogarkoli od naših, nismo nikoli skrivali.
7. Cofov in zvozlane dlake nima, ker smo ga na mestih, kjer jih je imel, pobrili – vse ostalo bi bilo cukanje po nepotrebnem, ker je bil res zanemarjen, ko je prišel k nam.
8. Temo sem umaknila zato, ker sicer kljub sreči, da smo toliko pomembni, da ne gre brez porabe enormne količine časa in energije, ne mislim sodelovati več kot s srečo ob tem dejstvu. Drugače povedano, Flik pač ne išče doma na forumu, spletni strani ali kje drugje.

Še pojasnilo o psici z dvema mladičema v Domžalah: za sprejem je potrebna vsaj LOKACIJA najdbe. Če te ni, je nemogoče sprejeti psa. Ogorčeni “najditeljici”(in vsem ostalim ogorčenim nad našim nezaslišanim ravnanjem), ki to ni bila, pač pa je pred pol ure oče videl psico z dvema mladičema (na našo prošnjo je šla pogledat čez te pol ali kolikor že pač ure tudi sama, če je psica še “tam” in nam sporočila, da je ni) sporočam, da brez lokacije ne moremo sprejeti nikogar, kot je iz priloženega razvidno. Namreč o tej psici in dveh mladičih čez pol ure ni bilo nikjer ne duha ne sluha od tedaj do danes ne; ZH pa rabi nekaj več kot pol ure do Domžal konkretno.

In če že pišem, naj povem, da pišem na to temo prvič in zadnjič, materiala za obdelovat je več kot dovolj za kakšna dva meseca.

vir: forum mojpes.net”

No, pa še izjava nesojene posvojiteljice iz Radia Hit

Kar se odgovarjanja Zavetišča Horjul tiče je hec. V njihovem Katalogu informacij javnega značaja piše, da bodo odgovor posredovali v zakonsko dolečenem roku, pa so zoper omenjeno zavetišče bile vložene najmanj 4 pritožbe zaradi molka organa. Sem prepričana, da bi direktorica znala sproducirat odgovor v točkah v stilu zgornjega za vsako od njih, dejstvo pa ostaja povsem enako – najmanj 4x zavetišče NI posredovalo odgovora navkljub pravljicam na spletni strani in zakonskim obveznostim.

Tako, dost mam. Grem še jaz poskrbet za svojo rit, pa jo grem namočit v morje, ko si že lahko to privoščim. Je menda treba izkoristit kar imamo in v tem uživat. Če pa medtem kdo želi kakšni zapuščeni živali omogočit varen prevoz, pa naj se obrne na tistega, ki to omogoča.

AS Velenje. Pa udobno in varno nasedanje.

komentarjev: 7 v “Dost mam!”