one to speak, and another to hear.

Henry David Thoreau

»Najprej so prišli po komuniste. Nisem protestiral, ker nisem bil komunist. Potem so prišli po Žide. Nisem protestiral, ker nisem bil Žid. Nato so prišli po sindikaliste. Nisem protestiral, ker nisem bil sindikalist. Potem so prišli po katoličane. Nisem protestiral. Jaz sem protestant. Na koncu prišli po mene, pa ni več nihče ostal, da bi lahko protestiral zame.«
Martin Niemoeller

Če bi iskala nasvet, ki sem ga v dobi odraščanja slišala največkrat, bi se iskanje verjetno končalo pri tistem, da lahko kdaj pa kdaj držim jezik za zobmi. S tem mi je najpogosteje “grozila” nona. Ko sem jo hudo razjezila, mi je jezno zabrusila, da bom že vidla kako me bo moj dolgi jezik še tepel. No, zdaj vem, da ni ravno imela v mislih, da mi bo tako zelo zrasel, da bi me z njim kdo lahko namlatil, mi pa še vedno ni povsem jasno, kaj naj bi to pomenilo. Če se človeku zdi, da ima kaj povedati, potem je lahko edinole prav, da tako tudi stori.

Tudi krivic ne maram. Res jih ne, globoko in iskreno in zdi se mi, da imam prav pogojni refleks, ko naletim nanje. Brez pomisleka stegnem svoj “dolgi” jezik, tudi kadar je vsem razen meni očitno, da bi bilo bolj modro, da ga ne bi.

Da smo na obali sredi poletja in na višku turistične sezone, se da opaziti predvsem po neznosni gneči v trgovinah. Je pač že nekaj let tako, da uspešno sezono veliko lažje ocenjuje prehrambene trgovine kot pa gostinska podjetja. No, moje navade se na podlagi tega dejstva pač ne menjajo in še vedno pridrvim v trgovino nekaj minut predno jo zaprejo. Pododobno je bilo tudi pred nekaj dnevi. Tako pač nakupim najnujše in se tolažim, da zapravim manj. Čakanje v vrstah mi je najbolj izgubljen čas in se mu kolikor se le da izogibam. Včasih še nekajkrat stečem med police po kakšno nujno reč, medtem ko moj voziček čaka v vrsti. Zadnjič pa sem se med ocenjevanjem dolžine vrst na blagajni in razmišljanjem ob gledanju na uro ali še kaj nujno rabim, odločila izbrati prvo možnost. Postavila sem se v vrsto, ki se mi je zdela najkrajša, za punci, ki sta bili že nekaj časa zadnji v vrsti. Kot se za čas turistične sezone spodobi, je trgovina polna gostov z do vrha polnimi vozički, kar čakanje v vrsti seveda podaljšuje in mladcev, ki se z nekaj flašami alkohola v rokah derejo čez celo trgovino. Nad njimi sicer nisem navdušena, sem pač velik nasprotnik široke potrošnje alkohola in ne maram pijanih ljudi, sem se jih pa naučila tolerirat. Pač, tudi oni si lahko privoščijo počitnice, čeprav ne razumem zakaj s toliko flašami alkohola. Zna bit, da so se podobno spraševali za nas, ko smo si v njihovih letih mi privoščili najcenejše počitnice kar smo jih uspeli najti.

Tok misli, na srečo niti ne preveč uporabnih, je prekinil glas prodajalke:” Punce po deveti uri ne prodajamo alkohola”. Punci sta imeli na pultu dve flaši, ena alkoholna. Z dvemi izdelki sta mirno stali v vrsti že nekaj minut in si čas krajšali s klepetanjem. Pred koncem poslovanja hitra blagajna za do 5 al kolko že izdelkov ni več blagajna za hitre nakupe, pa bi bilo vseeno, če bi stali v tisti vrsti. Pred deveto skoraj ne bi mogli bit na vrsti. Moj pogojni refleks deluje vedno in povsod, brez kakšnega hudega razmišljanja. S konca vrste sem se morala oglasit, da punci pač nista krivi, da še nista na vrsti, saj sta bili v vrsti dovolj zgodaj, saj sem se minuto do devet za njiju v vrsto postavila sama. Da mora tisti, ki delo organizira, na podlagi izkušenj preteklih let predvidet, da bi se znala želja po nakupu alkohola pred deveto povečat in delo temu primerno organizirat ali pa vsaj pustit hitro blagajno. Podobno navodilo “ni alkohola po deveti” so seveda slišali tudi mladci na drugih blagajnah in naenkrat je v trgovini postalo precej živahno in glasno, celo varnostnik je pristopil, ki pa ni imel dela Žejni mladci, ki so opazili, da se na “naši” blagajni nekaj dogaja, so me v debati s prodajalko sicer preglasili, češ kakšna inšpekcija, sej ne bo nobene, pa se je bilo treba še malo postavit na stran prodajalke, ker na računih, ki ostanejo v blagajni, se pač vidi artikel in ura prodaje, nenazadnje pa nihče ni mogel vedeti ali v vrsti slučajno ne čaka tudi kakšen inšpektor. Pa smo se na koncu kljub vsemu vsi razumeli. Prodajalka, da so mladci in mladenke, vsaj večina med njimi, bili na blagajnah dovolj zgodaj, ti pa, da prodajalka na lastno odgovornost ne more ustreči njihovim željam. In v tem duhu se je našla tudi rešitev – se je našel nekdo, ki je odgovornost sprejel, pa so mladci in mladenke iz trgovine odšli kot zadovoljni kupci, trgovina pa je imela nekaj 10 € večji promet. Če se bo našla tudi trajna rešitev pa ne vem.

In jaz? Jaz sem jo spet odnesla s celim nosom, čeprav sem stegnila svoj dolgi jezik.  Ne vem, če se na tak način začnejo izgredi , si niti ne želim izvedet.  V bistvu bi se mi moralo zdet fino, da mladci in mladenke ne bi uspeli kupit alkohola, pa se mi ne zdi fer, ker so bili v trgovini dovolj zgodaj. Pa čeprav sem prepričana, da bi mi šli pošteno na živce, če bi jih srečala nekaj ur kasneje, precej opite in glasne, recimo nekje sredi Portoroža. Ampak v trgovini pa se jim je dogajala krivica.

komentarjev: 7 v “It takes two to speak the truth:”