James Arthur Baldwin

V šolskih časih, ko so Cankarjeva dela sodila med obvezno šolsko branje,se mi je tovrstno početje zdelo zguba časa. Veliko let kasneje ga dojemam povsem drugače in zdi se mi, da je imel marsikaj povedati in je še vedno še kako aktualen. Bo že držalo, da se nam zdijo brezvezne tiste stvari, ki jih ne razumemo.

“Tisti večer je bil kralj Malhus na vrtu, toda komaj je stopil par korakov, že se je vrnil v grad. Dolgčas ga je ovladal vsega, do konca prstov. Ni se mu ljubilo, da bi legel v posteljo, in vrhu tega je bilo še prezgodaj; po dvoranah je plaval tisti sladki polumrak, ko leži človek najrajši na divanu in sanja in kadi cigarete, če nima na srcu pretežkih skrbi. Skozi okno se je videlo jasno nebó in pod njim vse mesto, daleč do gozdov. Zvezde so se vžigale na nebu in pod nebom. Tu in tam se je zalesketala luč; nedoločen šum je prihajal gor, – oddaljen mestni hrup in šuštenje gozdov. Kralj je slonel ob oknici in gledal in poslušal. Zazdelo se mu je hipoma, da ni kralj, vsemogočen vladar teh neizmernih pokrajin, – temveč jetnik v svojem gradu, ki nima z onim krasnim življenjem tam doli nobenega opravka.”

…

“Kralju je bilo zeló težko in mučno. Ljudjé so se zadevali óbenj, časih je čul celó kako zabavljivo opazko na adreso svoje nerodnosti ali svoje veličastne zunanjosti. Poznala ga ní živa duša v vsej tej gneči … »Jaz sem čisto sam na svetu, to je resnica. Da bi slekel kraljevi plašč, – kdo bi se brigal zame? Nikogar nimam, ki bi me ljubil …« Noč je bila lepa in kralj Malhus je bil sentimentalen že od narave.”

…

“Tu sedim kakor bog, v škrlatu in svili, – a kdo ima kaj od mene, kdo od vseh tistih, ki se mi priklanjajo do pasú? Kaj sem dal beraču na cesti, da izgovarja s svetim spoštovanjem moje imé? … Jaz sem simbol, recimo, svojim sosedom simbol državne močí, svojim podanikom simbol edinosti in vzajemnosti, – simbol, to je ni drugega kot potreben ali nepotreben privesek žezlu in kroni. Zakaj si ne postavijo ljudjé drugačnega simbola, – ki bi jih manj stal in bi ne imel nikakih telesnih potreb?”

…

“Ali na tej stvari mora biti še nekaj drugega. Na vsak način, – nekaj drugega je na tej stvari. Ljudjé so navajeni, da časté in spoštujejo, kogarkoli. Navajeni so, da dvigajo v rokah kadilnice, a bog naj bo trebušen in mozoljčast kolikor hoče. Kakor so navajeni, da nosijo manšete, četudi jim ne vedó namena in so jim nasprotno celo v nepriliko … To je narava človeška, – klečeplastvo. Kdor to naravo zatajuje, ne pride nikamor in je drugim v spotiko. Dà, boj proti naravi je nevaren … Takó so si ustvarili Boga in kralja, a prava zapoved je poslušnost in češčenje. Tisti, ki dviga kadilnico najvišje, pride na dvor in v nebesa …”

…

“Človeku se zdí ta ali ona stvar zeló prismojena in nepotrebna, a če si jo ogleda natančneje, spozná, da je povsem nedolžna in brez zlega. Takó je na svetu z različnimi zakoni in naredbami. Če položi predse vse te neštevilne paragrafe, zježé se človeku lasjé in zdi se mu nemogoče, da bi se povzpèl kdaj do tolikega svetništva, popolnoma nemogoče, da bi mogel vtakniti vsako svoje dejanje v trdno določeno rubriko zakonitosti … Toda polagoma prileze pišče iz skrivnostnega jajca. Iz svetih zakonov se smehljajo davno znana egoistična nagnjenja. Težko jih je spoznati, ker so bili oblekli frak, – kakršen je bil že takrat v modi: frak cerkvenih zapóvedi, frak humanitete, frak državnih zakonov, ali katerikoli drugi posvečeni frak. Nagnjenja so stalna, spreminjajo se samó frakovi. Človek počne lahko, kar mu je drago, samo gledati mora, da mu ne zdrsne frak raz ledij. Če se mu hoče krasti, lahko krade, če se mu hoče ubijati, lahko ubija; pod svetim frakom se lahko krasno krade in ubija. Zató so navadno največji lopovi obenem najgorečnejši zagovorniki svetih frakov … A bodi še takó nedolžen in vrzi frak pod mizo, pa bo letelo kamenje náte. Razločuje se človek brez fraka od človeka s frakom, kakor se razločuje slabo vzgojeni cestni pes od psà, ki dremlje na zofi in imá krog vrata svilen trak …”

…

“Kadar gré za glavo, postanejo smešni vsi obziri in ideali; to so stvarí, o katerih se dá razpravljati samó v največjem miru in za pogrnjeno mizo. Če me prijatelj davi, mu ne bom šele dokazoval neopravičenosti in pregrešnosti njegovega početja … In drugega ni na svetu, nego samo zalezovanje, zastrupljanje in davljenje. Vse to se godí navadno v takó finih formah, da človek ne vé, ali je pil strup ali vino, ali je bil objet ali davljen. V naravi je namreč ljudem, da se poslužujejo naj prvo zvijače in vljudnega hinavstva, potem šele nasilnosti. In to je z ozirom na estetiko lepó in v redu. Kolikor bolj človeštvo napreduje, tem finejših orožij se poslužujejo posamezna bitja v medsebojnem boju; če pokaže kdo svoje bodalce preveč očitno, se drugi zgražajo nad njim, kajti na cesti se spodobi nositi bodalce skrito za pasom. Toda nekateri posebno napredni ljudjé sleparijo in ubijajo ob belem dnevu in pred vsem svetom, a to s toliko spretnostjo, da ostanejo kljub temu možjé ugledni in velezaslužni za domovino in človeštvo … Egoizem nikakor ni prepovedan, drugače bi moralo biti prepovedano življenje sploh; ali treba mu je služiti kolikor mogoče graciozno ter ga ob priliki obliti s svetlobo idej in nazorov.

Milan se je namenil, da stopi v javno življenje, da se posluži na svoj način človeškega sanjarstva in resnične ali hlinjene navdušenosti za razne visokoleteče ideje in človekoljubne reforme. Kdor zna ta nerazumljiva nagnjenja po svoje izkoriščati, doslepari se zlahka do slave in denarja.“

…

“Ni si domišljal niti za trenotek, da bi bilo na vseh teh načrtih kaj neestetičnega. Zakaj opazil je bil že davno, da prisegajo na estetiko in na etiko samó ljudjé, ki so že dosegli svoje sebične smotre ali ki so vsled svoje nemoči obupali, da bi jih mogli sploh kdaj doseči …”

…

Glej, Milena, vse kar vidiš pred seboj, mesto in parki in vsa zemlja, vse je od danes najino …«

Tedaj je stal pred njima dolgi Kolokotronij in devet uniform je dremalo za njim. Njegov obraz je bil zeló zaspan in dolgočasen.

»Oprostite, ali niste vi študent Milan?«

»Kaj vam je do tega?«

»Zapovedal nam je kralj, da vas obesimo na prvo drevó.«

»Potemtakem seveda nisem študent Milan.«

Kolokotronij se je zamislil. Zamislilo se je obenem tudi ostalih devet uniform.

»Ali se ne izvolite legáti? Če preudarim različne okoliščine, n. pr. vašo zunanjost, vašo družbo, vašo zaprašeno obleko itd., si dovolim dvomiti, da je bil vaš odgovor odkritosrčen in resnicoljuben … Pozdravljam vas, gospodična Timaeus …«

Milena se je poklonila.

»V ostalem upam, da vam kot pametnemu človeku takó ni mnogo do življenja in da torej ne boste delali sitnosti … Morda bi bili celó toliko prijazni, da bi se sami obesili?«

»Ne, hvala; do take smrti imam že od nekdaj posebno antipatijo … Kdo pa ste sploh?«

»Kolokotronij, osebni stražnik Njegovega veličastva.«

»Tega vam ne verjamem; dokažite!«

Kolokotronij je privzdignil obrvi.

»Zdi se mi, da ste kak pritepen falot, kak zanikrn vagabund, ki hodi po svetu in dela neumnosti. Že vaš obraz ni veliko prida.«

Kolokotronij se je začudil. Tudi ostale uniforme so se vznemirile. Ali Kolokotronij se je osvestil ter stresel energično z glavo.

»Pojdimo torej do kralja.«

…

“Kadar ugasnejo svetilke, se pričenja v mestu najlepše življenje. Vsakdo se čuti v temi samega; kadar izginejo luči, pade prisiljena etiketa in padejo obziri.”

…

»Povejte mi … sinoči sem videl čudne stvarí po mestu … Kaj se sploh ne brigajo ljudjé za moje zapovedi?«

Sulfurij je pogledal debelo.

»No … seveda se ne brigajo, veličastvo …«

»Kaj?!«

Kralj Malhus se je neizmerno začudil.

»Ali ste mislili drugače, veličastvo?«

In začudil se je tudi minister. Takó sta se čudila obádva, minister Sulfurij in kralj Malhus.

(Odlomki iz novele Kralj Malhus, Ivan Cankar)

Komentiranje ni vec mogoce.