but only if you are.

Obsojenci v primeru čiste lopate so si namesto zapornih kazni zaželeli, da bi odmerjeno kazen odslužili z alternativnimi oblikami izvrševanja. Le kakšno družbeno koristno delo bi lahko pomenilo primerno in pravično kazen za sedmerico? In kako bodo s tem popravljene krivice oškodovanih podizvajalcev in običajnih, “malih” delavcev? Res, kakšna je lahko pravična kazen za popravo povzročenih krivic?

Pred časom se mi je mudilo na sestanek. Ena tistih reči, kjer me ne bi bilo nikoli, če me v to ne bi prisilile neracionalne (da ne rečem neuravnovešene) odločitve drugih. Parkirišče, kjer običajno parkiram, se je spremenilo v gradbišče in treba se je bilo nepričakovano znajti drugače. Kot vedno sem lovila zadnje sekunde in vsak nepotreben ovinek je pomenil, da bom zamudila. Ne maram parkirati tam, kjer se ne sme in kakšno tovrstno redno in namerno početje bi mi kdo le stežka očital. Pod vtisom pozne ure, jeze zaradi nepotrebnega opravka v tistem ledeno mrzlem in deževnem jutru, z mislimi povsem pri vsebini sestanka, mi ni uspelo povsem dojeti, kaj mi razlaga v pelerino oblečeni gospod. Preslišala sem namreč znesek, ki ga je nekajkrat ponovil, medtem ko mi je v glavi odmevalo le “za cel dan”. No, ker cel dan pač nisem imela namena biti tam, sem se odpeljala in parkirala na navidez neurejenem makedamskem parkirišču. Sestanek se je nekoliko zavlekel in redarjem je uspelo priti do mojega avta pred mano. Tako so mi pustili za brisalce zataknjene lepe pozdrave redarske službe. Na neurejenem parkirišču je namreč dovoljeno parkirati le stanovalcem. Pozdravi seveda niso zastojn, predvsem pa je znesek kar nekajkrat višji od tistega, ki ga je neprepričljivo ponavljal gospod v pelerini. Tako sem dobila na dom še lepe pozdrave Občine, s priloženim plačilnim nalogom in pravnim poukom. Dvojezičnim, pa ne morem ugovarjati zaradi kakšnega tovrstnega neizpolnjevanja predpisov.

Tisto, kar se mi lahko očita, pa mi ni treba, ker pravzaprav priznam, je to, da rada hitro vozim. Avtomobili me privlačijo že od zgodnjih otroških let in svojo prvo “prometno nesrečo” sem doživela pri ranih šestih letih. Kot povzročiteljica, da se razumemo. Očetovega fička mi je uspelo zapeljati v drog pred hišo. V mojih rokah je bilo ravno dovolj mišic, da so lahko popustile ročno zavoro, za vrtenje volana pa mi je zmanjkalo moči, šmentani drog se pa tudi ni hotel umakniti. Kakšnih posebnih posledic se ne spomnim, na dogodek pa me je še dolga leta spominjal zvit drog. Veselje do vožnje me vse od takrat ni minilo, le vrtenje volana mi gre nekoliko bolje od rok. Tudi hitrosti so zdaj, ko dosežem stopalko za plin, nekoliko višje. Se pač sem in tja zgodi, da jo tudi nekoliko preveč pohodim. Daleč od tega, da bi bila norec na cesti, nevaren ali kako drugače nepreviden voznik ali celo kakšen tistih, ki ne uspe obdržati avta na svojem voznem pasu, le živahna in dinamična vožnja sta mi všeč. Moja strast so ovinki. Veliko raje premetavam avto v levo in desno in polagam ovinke kot pa si dajem duška s tiščanjem plina “do daske” na dolgočasnih avtocestah, se pa pač zgodi, da sem in tja pozabim spremljat merilnik hitrosti. Zlasti, če se po avtocesti vračam v večernih urah, v zgodnje pomladanskih dneh, ko je cesta suha, vidljivost za večer dobra, prometa pa malo. Kot npr. nekaj dni pred parkiranjem na zloglasnem makadamu. Med vožnjo je koristno spremljati promet daleč naprej, zlasti kadar so hitrosti večje. Lahko opaziš celo policijsko patruljo v zasedi, z ročnim merilnikom hitrosti na preži za prehitrimi vozniki. Ko ti postane jasno, da so te namerili, lahko samo še upaš, da v naslednjem mesecu ne dobiš še enih lepih pozdravov po pošti, ker je bila namerjena hitrost še znotraj tolerance.

Mimo je več kot dober mesec in lepih pozdravov tokrat ni bilo. Glede na to, da veselja do hitrosti ne skrivam ravno, je verjetnost, da me upravičeno oglobijo zaradi prehitre vožnje, kar precejšnja, v nasprotju z globo za napačno parkiranje. Svojevrstna ironija pa je, da moram plačati kazen ravno zaradi mirujočega prometa. No questions asked. Avto je bil parkiran tam, kjer to brez posebne dovolilnice ni dovoljeno. Za tako početje je predpisana kazen. Apology not needed. And not accepted.

Delo ima tudi Informacijski pooblaščenec. Odloča o pritožbi zoper zavrnilno odločbo Zavetišča Horjul. Pred časom je bilo zaprošeno za vpogled v evidence o sprejetih živalih. Ne kar za vse, pač pa za neko določeno obdobje. Zavetišče je pojasnilo, da zahtevanih informacij ne poseduje več in z njimi ne razpolaga, saj je vse navedene podatke posredovalo občinam. Ker občine s temi podatki ne razpolagajo, pritožbo rešuje Informacijski pooblaščenec. Zavetišče medtem, kot kaže, o nerazpolaganju z informacijami ni več povsem prepričano, saj Pooblaščenec v svojem 2. pozivu pravi:

Na podlagi poziva Pooblaščenca št. …….., z dne 16. 4. 2013 ste nam dne 23. 4. 2013 poslali pojasnilo, iz katerega izhaja, da zahtevane dokumente hranite v računalniškem programu. Upoštevaje navedeno vas na podlagi prvega odstavka 10. člena Zakona o Informacijskem pooblaščencu (Uradni list RS, št. 113/05 in 51/07 – ZUstS-A; v nadaljevanju ZInfP) p o z i v a m o , da nam nemudoma oziroma najkasneje v roku petih (5) dni od prejema tega poziva v elektronski obliki pošljete v izvirniku, to je brez prekritih podatkov,…

Se zdi samo meni ali je res med nerazpolaganjem z informacijami in hrambo v računalniškem programu ena mičkena razlika? Morda pa je to eno od tistih nagajanj in zamer, ki so bile v zadnjem času omenjene že dvakrat, le kdo komu nagaja in kdo goji zamere še nikomur ni uspelo pojasniti… Posluževanje legalnih, legitimnih in zakonitih postopkov mora zagotovo predstavljati res hudo nagajanje. Še zlasti, če se pričakuje izpolnjevanje pogojev, ki jih zavezancem predpisuje zakon.

Komentiranje ni vec mogoce.