If you have ten thousand regulations you destroy all respect for the law.
Winston Churchill

Načeloma verjamem v pravila. Imeli naj bi jih zato, da bi nam olajšala življenje. Nekatera ščitijo šibkejše, druga skupno dobro, tretja poskrbijo za večjo varnost, četrta pa za kaj povsem drugega. So tudi takšna, ki bi jih težko šteli med katere od dobronamernih kategorij. Takšno pravilo je bil npr. tisti že preklicani odlok v eni slovenskih občin, po katerem psi ne bi smeli lajati. Lahko bi rekli, da se da zlorabiti tudi pravila, njihov osnovni namen pa kljub vsemu ostaja enak. Omogočajo nam, da bi se v različnih situacijah lažje znašli in omejujejo samovoljo tako posameznikov kot oblasti. Učinkovitost pravil zagotavljajo institucije države in lokalnih skupnosti. Za kršitve so predpisane različne kazni.

Da ne bo nesporazumov; verjeti v pravila ne pomeni nikoli kršiti nobenega. Če ne drugo, se mi to zdi povsem nemogoče. Za kaj takega bi bilo namreč potrebno najprej poznati prav vsa in to na vseh področjih kjer se gibljemo. Vsa namreč niso povsod enaka. So pa kršitve težje in lažje, dopustne in nedopustne, včasih lahko na nek način celo upravičene, moralne in nemoralne ali pa življenje ogrožujoče. Temu primerno so različne tudi predpisane kazni za kršitve.

Pravila o graditvi objektov tako poskrbijo, da so objekti zgrajeni v skladu z vsemi predpisi in varni za uporabo. Kot dokazilo, da je temu res tako, služijo upravna dovoljenja. Najprej tista, s katerimi se gradnjo dovoli, potem pa še tista, s katerimi jo je dovoljeno uporabljati. Enako velja za zavetišča za zapuščene živali. Nekje sem nekoč prebrala nekaj v smislu, da naj bi upravna dovoljenja zavetišča zagotavljala, da je objekt varen in primeren za oskrbo živali.

V zavetišča, v katerih so nameščene zdrave ali že pozdravljene živali neredko pridejo tudi bolne. Zato morajo poleg gradbenih izpolnjevati tudi nekaj drugih pogojev, npr. veterinarsko-sanitarni red, ki preprečuje širjenje bolezni. Upoštevanje teh pravil zagotavlja varnost tako v zavetišču nameščenih živali kot vseh ostalih, s katerimi posvojene živali prihajajo v stik.

Tako je potrebno vsako novo sprejeto žival namestiti v predhodno razkužen izolatorij, da ne more priti v stik z ostalimi. Namestitev v izolatoriju traja praviloma za pse 10, za mačke pa 14 dni. Osebno se mi zdi to eno koristnejših pravil, neupoštevanje tega pa je lahko škodljivo in torej precej neodgovorno in ne ravno dopustno.

Za varnost zdravja živali na svojem območju je s pravili poskrbela tudi EU. Tako za vstop psa, mačke ali belega dihurja EU zahteva izpolnjevanje določenih pogojev. Če je izvor živali Hrvaška, potem mora biti opremljena s potnim listom Republike Hrvaške, mikročipom ali tetoviranim znamenjem in opravljenim veljavnim cepljenjem proti steklini. Poleg izpolnjevanja nekaterih drugih tehničnih zahtev, ki jih predpisuje Uredba, mora za veljavno cepljenje preteči vsaj 21 dni od datuma zaključka postopka cepljenja, ki ga proizvajalec zahteva za primarno cepljenje v skladu s tehničnimi specifikacijami dovoljenja za promet iz točke 1(b) za cepivo proti steklini v državi članici ali tretji državi, v kateri se cepivo uporablja. Premiki psov, mačk in belih dihurjev, ki so mlajši od treh mesecev, niso dovoljeni.
V kolikor je izvor živali Bosna in Hercegovina pa se ob izpolnjevanju zgoraj naštetih pogojev zahteva še veterinarsko spričevalo. Premiki psov, mačk in belih dihurjev, mlajših od treh mesecev tudi iz BiH niso dovoljeni.

Tovrstna pravila torej niso namenjena preprečevanju vnosa živali na območje EU, pač pa ščitijo živali in ljudi, ki tam že živijo, pred okužbami, ki bi jih lahko s seboj prinašale veterinarsko nepregledane živali, ki niso podvržene veterinarsko-sanitarnemu redu, ki velja za zavetišča. Če bi namreč taka žival prišla v zavetišče, bi morala 10 oz. 14 dni preživeti v izolatoriju. Čeprav je predpis v korist živali, pa ga morajo upoštevati le zavetišča za zapuščene živali. Posameznikom in organizacijam formalno to seveda ni potrebno, saj niso registrirana zavetišča. Moralno pa bi se vsekakor spodobilo.

Ob tem se sicer človek bolj ali manj nehote vpraša čemu v resnici potem služijo tista upravna dovoljenja, ki naj bi zagotavljala, da je zavetišče primerno grajeno in opremljeno za varno namestitev živali? Sta varnost in zdravje konkretne ter drugih živali kaj bolj ogrožena v zavetišču brez upravnih dovoljenj kot pri drugih organizacijah? Kaj je za zdravje in varnost drugih ljudi in živali bolj sporno; da koncesijo dobi zavetišče brez upravnih dovoljenj ali da živali, ki gredo mimo zavetišč, niso podvržene 10 oz. 14 dnevnemu bivanju v izolatoriju?

Samo vprašam, dvomov pa vsaj jaz osebno sicer nimam.

Komentiranje ni vec mogoce.