Odkar me je pred nekaj meseci minila neustavljiva želja po kislih kumaricah, ki me je popadla kakšen mesec prej, se mi po njih prav nič ne toži. Med mnogimi prednostmi je tudi precej manjša “produkcija” steklenih odpadkov. V tem poletnem času so kumare prav gotovo primernejše sveže, po možnosti vsaj domače, če že prav dolge in ukrivljene morda niso.
Kljub suši in dolgi zimi ne primanjkuje niti bučk. Kot vse kaže jim do živega ne pride prav nič, saj so letine že nekaj let prav obilne.  Po čem pa so letos? Jim je cena morda kaj padla, glede na obilno pridelavo?

Nedavno smo lahko po dolgem času spet prebrali, kako so po 30 dneh zapuščene živali naše. Celo popolnoma enako so naše kot od lastnika kateregakoli zavetišča. Zdaj, ko sem jo po toliko letih lahko spet prebrala, sem spoznala, da sem izjavo pravzaprav pogrešala, zato ne bom rekla, da gre za obračanje starih gat. Nenazadnje se s trditvijo popolnoma in v celoti strinjam, s poudarkom na popolnoma enako. Česar ne morem razumeti je to, kako bi lahko ob zatrjevanju prej omenjenega bilo sporno iz zavetišč “reševati” izbrane živali in odrešiti stroškov in skrbi zavetišče, od katerega nihče nima pravice zahtevati,  da na svoje stroške skrbi za tuje, torej naše živali? Človek bi pričakoval, da bo zavetišče vsaj veselo, če že ne hvaležno, da nekdo prevzame skrb in stroške, pa še prostor v skrinji ostane prazen. Ampak to je verjetno kakšna druga logika, ne tista kislih kumaric.

Pa ko smo ravno pri prostoru v skrinji. Povsem v skladu s predpisi je živali, ki jih zavetiščem v 30 dneh ne uspe oddati, pač evtanazirati. Zakaj potem toliko akrobacij, prirkivanj in motoviljenja? Če bi bilo do teh podatkov tako enostavno priti, ne bi bilo nikomur treba obračati starih gat. Statistiko je sicer mogoče prav hitro nadvse uspešno popraviti. Po 30 dneh so bojda živali last pravnih oseb, torej tudi imetnikov zasebnih zavetišč in podatki bojda ne sodijo več med informacije javnega značaja. Smešno. Kaj po 30 dneh res ne smemo zvedeti kaj se dogaja s tistimi popolnoma enako našimi živalmi? In ali so sploh res nove številke v resnici tako zelo drugačne? Zakaj jih torej nihče ponosno ne objavi in pomaga z novimi, čistimi gatami, da ne bo treba obračat starih? Kakšni pa so ti novi podatki za razliko od tistih starih, ki pravijo da je bila v izbranem obdobju v Zavetišču Meli evtanazirana skoraj polovica popolnoma enako naših psov?  Naj klic po novih gatah razumemo tako, da so statistike zasebnih zavetišč, predvsem tistih združenih, vedno bolj podobne? Bodo v prihodnje še bolj usklajene?

V lanskem letu so npr. v Zavetišču Horjul od 119 psov, ki niso bili vrnjeni lastnikom in so torej več ali manj popolnoma enako naši, evtanazirali 19. Nekaj več kot 15%. Tisti, ki so bili vrnjeni lastnikom, pač niso naši, stroške pa so povzročili svojim lastnikom. Ne nam in ne zavetiščem. Kako pa je kaj z novimi gatami v Meliju? Zonzaniju? Drugje?

Zavetišča so bojda pod nadzorom in jih obiskujejo inšpektorji. Hehe pod nadzorom. In obiskujejo jih inšpektorji. To je šele za crknit smešno.
Eno izmed registriranih zavetišč je bojda podrtija, proti kateremu je celo Meli pred obnovo hotel s 5 zvezdicami. Taisti Meli, za katerega je pred leti sama gospa Špelič izjavila, nekaj v smislu da boljše tako zavetišče kot nikakršno, ko se je na Meli usul plaz obtožb, da ne izpolnjuje niti zakonskega minimuma. In če gre v primeru podrtije (obalnega zavetišča, če kdo ne ve) res za zavetišče, ki ima vsa ustrezna dovoljenja, pa jih ne bi smelo imeti in je temu primerna tudi (predvidevam da slaba) oskrba živali – kako je potem z nadzorom in obiski inšpektorjev? Saj menda so zavetišča, ki morajo imeti ustrezne prostore, pod njihovim nadzorom ali kako že? Kje že gre iskati odgovornega?

Kot vse ima verjetno tudi nadzor v zavetiščih svojo zgodovino, začenši tam nekje z Mileno Močivnik in njenim zavetiščem brez ustreznih dovoljenj, kar je bil en od očitkov. Poloni Samec se je dobro sodelovanje s takratnim Vursom pod vodstvom Zorana Kovača še kako obrestovalo. Če se sesuje eno zavetišče, potem mura nujno takoj nekje vznikniti neko drugo. Pa čeprav v počitniški hišici in brez ustreznih upravnih dovoljenj. Saj inšpektorji izvajajo ustrezen nadzor, menda. Zagotovo ga morajo vsaj tisti, ki so sodelovali pri zapiranju nelegalnega zavetišča Milene Močivnik, a ne? Podobno velja še za nekaj drugih zasebnih zavetišč, ki so bila prav tako registrirana brez ustreznih upravnih dovoljenj. Morda je to tisti nadzor in ustrezni prostori o katerem smo lahko brali?

Morda pa je bilo pod ustrezen nadzor in obisk inšpektorjev mišljeno kaj podobnega kot v zapisnik zapisana ugotovitev inšpektorja Duška Gacina:
“UV ugotovi, da ….. (osebni podatki najditelja, op. a.) stanuje …. (področje bivanja, op. a.) in je PRISTOJNO ZAVETIŠČE … (tisto, ki deluje na področju prebivališča najditelja, op. a.)”

Dih jemajoča ugotovitev, ki nas zagotovo lahko do konca in čez napolni z zaupanjem v nadzor in obiske inšpektorjev. ZZZiv, ki se v tem delu ni spremenil, namreč pravi:

“Zapuščeno žival se namesti v zavetišče na območju občine, kjer je bila najdena, oziroma v zavetišče, s katerim ima ta občina sklenjeno pogodbo.”

O področju bivanja najditelja pa nič…

O da, argumentov za neomajno vero v delo pristojnih za nadzor ničkoliko. Kaotično stanje na področju zapuščenih živali kot kaže ustreza vsem. Zavetiščem, ki brez ustreznih dovoljenj izvajajo javno službo, vendar le do takrat, dokler občine poravnajo svoje obveznosti, posameznikom in organizacijam, ki potešijo svojo reševalsko žilico in se ob tem počutijo plemenito in koristno, pristojnim, ki z mižanjem na obe očesi to dovoljujejo kljub (sicer luknjastim) določbam v predpisih in s tem posredno poskrbijo, da se na njih ne usuje plaz nezadovoljnih množic, ki pričakujejo, da se jim zapuščeno žival umakne izpred nosa, pa tistih, ki jim je za živali v resnici mar in ne želijo, da ostanejo na cesti, pa občinam, ki jim ni potrebno plačati stroškov oskrbe za tiste živali, ki jih oskrbijo društva in posamezniki. Bojda to počno na črno…  In krog je sklenjen. Vsi delajo natanko tisto, kar želijo. Kako dolgo še? Nekaj mi pravi, ne več prav dolgo. Sprememba je edina stalnica v življenju…

Komentiranje ni vec mogoce.