but almost always end up where I need to be.

~ Douglas Adams

Začne se s subtilnimi namigi češ, ali ne bi bilo bolje narediti to ali ono, nedolžnimi vprašanji v smislu kako lahko z njim ali njo piješ kavo, ali pa predlogi, da bi bilo bolje zasledovati kakšen resen cilj namesto zapravljanja časa z izbranim, stopiti na prste komu drugemu, ki zares dela slabo, ali pa, da bi svojo energijo morali usmerjati drugam… Najprej jih razumemo kot odsev iskrene naklonjenosti in dobronamerne skrbi. Le kako drugače bi jih lahko razumeli? Nenazadnje je namen vseh nasvetov le preprečit škodljive posledice sprejemanja takih odločitev. No, vsaj tako si želimo verjeti.

Pa čaš teče, o kakšnih odločitvah še malo razmislimo, včasih si premislimo, posledice prihajajo ali pa tudi ne, sem in tja neprijetne, še večkrat prijetne, zato pri nekaterih odločitvah vztrajamo, sprejemamo nove… ponavljajo pa se “dobronamerna” kritična mnenja. Če jim verjamemo, se prav počasi in neopazno, ne da bi prav dobro vedeli kako in kdaj, ujamemo v začaran krog. Večje kot so retorične sposobnosti lastnika ust, iz katerih prihajajo “dobronamerni” nasveti, bolj kot je šarmanten in prepričljiv, hitreje se ujamemo v mrežo njegovih manipulacij in poskusov nadzorovanja.

Počasi se v naše misli prikrade dvom. Kaj pa, če so naše odločitve res zgrešene? Kaj pa, če je ta ali oni res slaba družba za nas? Kaj pa, če je ta ali oni res poštenjak od znotraj, zunaj in še počez? Kaj pa, če je naš pogled res zamegljen in delamo komu krivico? Kaj pa če… kaj pa če… BUM! Ujeli smo se v mrežo nadzora in nevede postali žrtev čustvene zlorabe.

Control freak. Vsi poznamo kakšnega. Gre za ljudi, ki čutijo močno potrebo po tem, da imajo vse pod nadzorom. Vse mora potekati natanko tako kot so si zamislili sami. Besede improvizacija v njihovem besednjaku ni, ob spremenjenem poteku dogodkov jih zagrabi panika. Prepričanje, da lahko nadzorujejo vse in vsakogar v svojem življenju jim daje lažen občutek varnosti. Bolj kot verjamejo, da je vse pod njihovim nadzorom, bolj varno se počutijo.

Nekaj nadzora je v življenju nujnega. Brez nadzora se ne smejo sprehajati psi, nadzorovati moramo otroke, in včasih je nekaj nadzora potrebnega nad delom sodelavcev. Zaplete se, ko nadzor postane pretiran. Zakaj pravzaprav pa si ljudje tako zelo želijo obvladovati in nadzirati druge?

Psihologi bi se hitro strinjali, da gre pri takem vedenju za občutek lastne nemoči, iz katere se zrcalijo najglobje skriti strahovi. Strahovi, ki sprožijo še večjo potrebo po nadzoru. Samostojnost in drugačno mišljenje drugih jih spravlja v bes. Nestrinjanje v njih vzbuja strah pred zavrnitvijo, pa tem, da niso dovolj dobri, in da jih nihče nima rad. Sili jih v pretiran nadzor, ki jim zagotavlja lažen občutek, da obvladujejo situacijo, da so varni.

Ironično, pa vendar drži. Z nekoliko bolj fleksibilnimi prijemi je mogoče veliko bolje obvladovati situacijo. Prilagajanje novim razmeram je bolj uspešno kot pa trmasto in zakoreninjeno vztrajanje v svoji coni udobja. Kdor je že kdaj poskusil dati zdravilo psu ali pa mački, razume v čem je razlika.

Sposobnost prilagajanja tako v vedenju kot v naših odzivih na vedenje drugih, je znak čilega duha. Potreba po pretiranem nadozoru pomeni postavljati si prepreke tam, kjer jih prej ni bilo in si omejiti možnosti ali celo povsem preprečit uživanje v življenju, kakršno se nam ponuja samo.

Ob koncu dneva smo s posledicami svojih odločitev sami. Kdaj so nasveti zares dobronamerni in kdaj vodijo v pretiran nadzor moramo znati ocenit sami. Prav tako koliko nadzora potrebujemo sami in koliko ga sami izvajamo. Sami sebe moramo imeti dovolj radi, da se upamo in zmoremo postavit zase. Predvideti, nadzorovati in oblvadovati vse in vsakega v našem življenju je nemogoče. Popoln nadzor je iluzija. Vse kar lahko storimo je, da vsako novo stvar začnemo s ciljem v mislih. Da ob začetku nove poti vemo, kam želimo. Kako do tja? Well, that’s whole another story.

It’s not about what happened in the past, or what you think might happen in the future. It’s about the ride, for Christ’s sake. There is no point in going through all this crap, if your are not going to enjoy the ride. And you know what… when you least expect something great might come along. Something better then you even planned for.
Iz filma Along Came Polly

komentarjev: 2 v “I seldom end up where I wanted to go,”