I wouldn’t have lived my life the way I did if I was going to worry about what people were going to say.

Ingrid Bergman

V lanskem letu je izšla knjiga Bronnie Ware, paliativne medicinske sestre, v kateri je zbrala pričevanja umirajočih. V zadnjih tednih njihovega življenja je opazila njihovo neverjetno osebnostno rast. Pravi, da so bile spremembe posameznikov ob soočenju z lastno minljivostjo naravnost neverjetne.  Vsi in vsak po svoje so izkusili paleto najrazličnejših čustev od jeze, zanikanja, obžalovanja, pa vse do sprejetja. Znova in znova pa so se vsem pojavljali podobni odgovori na vprašanje kaj bi naredili drugače, če…? In katerih je 5 najpogostejših obžalovanj ob koncu življenjske poti?

1. Želim si, da bi živel/a tako, kot sem hotel/a sam/a in ne tako, kot so od mene pričakovali drugi.

2. Želim si, da bi delal/a manj.

3. Želim si, da bi imel/a več poguma pri izražanju svojih čustev.

4. Želim si, da bi ostal/a v stiku s svojimi prijatelji.

5. Želim si, da bi si dovolil/a biti srečnejši/srečnejša.

Bojda je zadnja točka presenetljivo pogosta. Mnogi so šele ob koncu življenja spoznali, da so ga preživeli ujeti v splošno sprejemljive vzorce in navade. Strah pred spremembo jih je silil, da so raje izbrali udobnost znanega kot pa sledili svojim čustvom in občutkom, na koncu pa hrepeneli po tem, da bi se spet lahko zares in prav smejali in si privoščili nekaj norčavosti.

Med zadnjimi stvarmi, ki so umirajočim rojile po mislih, je bilo vprašanje kaj si o meni mislijo drugi? Pravijo, da se je modro kaj naučiti iz napak drugih. Nekaterih res ni treba ponavljati…

Komentiranje ni vec mogoce.