Do you recognise the beauty when you see it?

Washington, 12. Januar 2007. Petek. Mrzlo zimsko jutro ob 7:51, ravno sredi jutranje konice. Na podzemni postaji L’Efant Plaza je izstopil iz metroja in ob steni zraven smetnjakov našel svoj prostor. Bil je povsem neopazen. Mlad belec, oblečen v jeans, majico z dolgimi rokavi in bejzbolsko kapo na glavi. Iz majhnega kovčka je vzel violino. Odprt kovček je porinil predse, vanj pa spustil nekaj drobiža, da bi ga lahko opazili mimoidoči in pričel igrati.

V naslednjih 43 minutah je odigral 6 klasičnih skladb, medtem, ko je šlo mimo skupaj 1097 ljudi, večina med njimi ne poti na delo. L’Enfant Plaza stoji takorekoč v središču glavnega mesta, zato je po večini uporabljajo vladni uslužbenci: birokrati srednjega razreda, projektni managerji, finančniki, svetovalci in drugi izobraženci.

Vsak mimoidoči je moral sprejeti hitro odločitev, precej znano vsem vozačem v urbanih mestih, kjer so občasni ulični izvajalci del vsakdana: se ustaviti in poslušati? Nejevoljno odhiteti mimo z mešanimi občutki krivde in znerviranosti zaradi  poskusa nepovabljenega posega v lastno denarnico in čas? V naglici spustiti v kovček nekaj kovancev in hitro nadaljevati svojo pot? Kaj pa če je njegova predstava slaba? Bo odločitev kaj drugačna? Kaj pa če je zares dobra? Opazimo lepoto? Le kakšna je moralna matematika trenutka?

Odgovori na vsa ta zasebna in intimna vprašanja so bili tistega petkovega jutra podani na nenavadno javen način. Nihče namreč ni vedel, da tam ob smetnjaku  igra ene najlepših in najbolj dovršenih skladb, en najboljših violinistov na eno najbolj dragocenih violin na svetu.

Začel je s skladbo “Chaconne” Johanna Sebastiana Bacha, Partita št. 2 v D molu. Po njegovem mnenju je ta skladba en največjih dosežkov človeka v celotni zgodovin. Imajo jo tudi za eno najtežjih skladb za violino, za bonus pa je pisana za solo violino.

Umetnik ni preigraval popularnih tonov, ki bi morda vzbudili več zanimanja. Igral je stoletno  mojstrovino, ki jo je mogoče slišati v koncertnih dvoranah in grandioznih katedralah.

Igral je predano in z entuziazmom, kot je obljubil in kot to počne na koncertih. Ljudje pa so hiteli mino.

Po treh minutah, ko je 63 mimoidočih že odbrzelo dalje, ga je opazil moški srednjih let. Za drobec sekunde je vzbudil njegovo pozornost, obrnil glavo v smer iz katere se je zdelo, da prihaja glasba in brez ustavljanja odšel dalje.

Kakšne pol minute kasneje se je v kovčku znašla prva donacija. Mimoidoča ženska je vanj spustila dolar.

Po šestih minutah je nekdo vendarle postal in prisluhnil glasbi.

Vsakokrat, ko je odlomek zaključil, je nastopil trenutek tišine. In nič se ni spremenilo. Isti ljudje, ki ga niso opazili medtem, ko je igral, niso opazili niti, da je glasba prenehala. Nihče mu ni zaploskal ali kako drugače izkala priznanje.

V slabe tri četrt ure igranja se je ustavilo in glasbi prisluhnilo vsaj za minuto vsega 7 ljudi. 27 jih v kovček spustilo nekaj drobiža, večina brez ustavljanja, nekateri se niso niti obrnili proti glasbeniku. Skupaj se je nabralo 32 dolarjev in še nekaj drobiža. Mimo je šlo 1070 ljudi.

Ulični umetnik ob smetnjaku je bil Joshua Bell, eden največjih svetovnih violinistov. Le tri dni pred tem dogodkom je nastopil pred polno Bostonsko simfonično dvorano. Vstopnica za kolikor toliko soliden sedež je bila 100 dolarjev.

Koncert na postaji podzemne železnice je organiziral Washington post kot poskus preučevanja percepcije in prioritet. Med pripravami so razmišljali tudi o tem kako poskrbeti za varnost pred množico. V tako sofisticiranem mestu kot je Washinton, na podzemni postaji, ki je na poti na delo mnogim vladnim uslužbencem in v jutranji konici, bodo zagotovo mnogi prepoznali Bella. In ko se novica razširi…

Prepoznala ga je ena sama oseba. Tri tedne prej se je udeležila Bellovega brezplačnega koncerta v Kongresni knjižnici. Nekaj korakov stran je poslušala glasbo in ni mogla verjeti svojim očen. En najboljših violinistov na svetu igra na violino v podzemni železnici, množica ljudi pa brzi mimo ne da bi postala vsaj za hip. In nekatri mu kovček vržejo četrt dolarja. Četrt dolarja! Le kaj se je zgodilo z mestom v katerem živi? Ob koncu je pristopila k njemu, se mu predstavila in v kovček položila bankovec za 20 dolarjev. Ti ob koncu niso bili všteti v zaslužek 32,17 dolarjev.

Na postaji L’Enfant Plaza se sem in tja še vedno pojavijo glasbeniki. Josh Bell je izdal nekaj albumov, ki so bili kot običajno deležni dobrih kritik. Njegove predstavitve še vedno povzročijo, da srca njegovih poslušalcev hkrati poskočijo in zajočejo. Povsem drugače kot na postaji tistega mrzlega jutra.

Vprašanje pa ostaja: je velik glasbenik še vedno velik, če njegove velike predstave nihče ne sliši? Je res dober? Znamo ceniti lepoto, ko jo opazimo, če  nam zanjo ni treba plačati?

 Nowadays people know the price of everything and the value of nothing. (Oscar Wilde)

Vir: eksperiment Washington post: Pearls Before Breakfast

Komentiranje ni vec mogoce.

Arhiv