V nedeljo je v prijetnem vzdušju minilo ne vem katero že srečanje azilašev obalnega zavetišča in drugih pasjeljubcev. Res mi je malo stvari videti lepše kot je toliko srečnih pasjih duš in njihovih zadovoljnih skrbnikov na kupu. In vsakokrat znova pomislim, da to niso običajni ljudje. So topli, prijetni, posebni, zaupanja vredni. Tisti, s posebnim privilegijem, da jim je v skrb zaupana nekoč zlorabljena ali zanemarjena pasja duša.
Posvojitev psa iz zavetišča ni in ne bi smelo biti dejanje rešitve ali dejanje iz usmiljenja. Psa se v zavetišču ne da kupiti in ga iz zavetišča ni treba rešiti (no, povsod bi vsaj moralo biti tako). Pes je bil rešen takrat, ko je v zavetišče prišel. Mnogi med njimi so bili zlorabljeni, zanemarjeni, poškodavni ali pa vsaj zapuščeni. V njihovo rehabilitacijo je vloženega veliko dela, energije, sredstev pa tudi znanja. Vsakdo med njimi je poseben in neponovljiv unikat. En in edini, ki ga nihče drug ne more imeti. Zaupanje, da so prepuščeni v oskrbo izbranemu posvojitelju, je privilegij, ki se ga z denarjem ne da kupiti, je dejanje, ki je neprecenljivo. Če bi mene kdo kaj vprašal, potem so to edini psi, ki bi si zaslužili visoko ceno. (ostale, pa bi se lahko samo podarjalo )
Med tiste, ki bi si zaslužili posebno visoko ceno zagotovo sodi tudi naš manirlih gost, ki dopustovanje ob morju zaključuje. Pred kakšnih dnevom se mi je, kot se za manirlih psa spodobi, hotel za gostoljubje zahvalit s posebnim darilcem. Na sprehodu je hitro pobral in mi ponosno prinesel pokazat reč, ki je nekoč neki živali najverjetneje služila za premikanje. Za natančnejši ogled nisem imela prave volje, pa tudi priložnosti pravzaprav ne, saj je pasji mulc menil, da je strašno zabavno s tistim, kar mu je štrlelo iz gobčka, teči kar se da hitro okoli mene. No, nazadnje sva se le zmenila, da reč ostane tam, in da za gostoljubje ne sprejemam nikakršnih daril. Njegova prisotnost je bila dovolj.
V življenje je vstopil z napačno tačko, na svoji nesrečni poti pa je imel neizmerno srečo. Nekaj tistih, ki jih je srečal, je vanj vložilo velik del sebe, svoje energije, volje, znanja, časa… in ga spravilo na začetek srečnejše poti. Je čas, da zabava še koga drugega, nekoga, ki bo vreden zaupanja, da postane njegov stalni skrbnik. Deliti življenje z njim bo nekomu zares velik privilegij.
Bi bil čas, da bi se nekoliko bolj zavedali, da je posvojiti psa, kakršnega ne more imeti nihče drug, pravzaprav neponovljiva priložnost, čast in izkazana velika mera zaupanja! Kupiti ga gre lahko skoraj vsak – posvojiti, ne!

Komentiranje ni vec mogoce.