Why do people always apologize to corpses?

David Brin

Vikenda še ni konec, pa že lahko rečem, da je bil nadvse prijeten, kreativen in spodbuden. Današnji popoldan bo le še pika na i.

V petek sem spet “sekirala” sina. Vsake toliko moram odpridigat pridigo, da se prepricam, da ni cesa pozabil in še bolj, da česa nisem pozabila jaz. Ker se z njegovim mrmranjem “ja mama, si povedala že neštetokrat” med hojo sem in tja po stanovanju nisem pustila odgnati je pristopil bliže in me pogledal z viška. Za trenutek je obstal, potem pa z odločnim glasom nadaljeval: »Mama! Zaupaj malo vase.« Od prijetnega presenečenja nisem vedela kaj odgovoriti.
Jasno, imel je še kako prav. Premalokrat zaupamo vase in tiste, ki so nam blizu. Sem vesela zase, da me nekdo vsake toliko spomni, da si lahko zaupam bolj, in zanj, ki je iz odnosa, ki že po definiciji ni najenostavnejši, uspel povleči toliko za življenje koristnih napotkov.

Odnosi so nekaj, kar znamo ljudje neverjetno zakomplicirat. No, resnici na ljubo, kompliciramo pri vsem, pa res ne vem zakaj ne bi pri odnosih.
Za nekonvecionalno bitje, kakršno sem sama, verjetno ni nič nenavadnega, če so tudi moji odnosi prav takšni. Večina zna to ceniti, se pa najde tudi kakšen, ki ne, ampak to je že druga zgodba.
Večji del življenja me je spremljal precej viharen odnos in vedno sem se bala, da mi bo enkrat zmanjkalo časa za povedati reči, ki bi jih morala. Da bom s temi rečmi ostala sama in mi bo počilo srce. Pa sem imela čas stvari popraviti. Ostala sem sama, vendar brez reči, ki bi jih morala povedati. Ne vem, če mi bo tak čas za popravljanje vedno podarjen, zato se od takrat trudim, da mi ne bi ostalo nič, zaradi česar bi se opravičevala kakšnemu truplu.

Po mnogih letih sem si včeraj privoščila ženski večer v prijetni manjši (zelo neživalovarstveni) družbi. Veliko smeha, spominov in spodbud. Zdrahe, polena in živalovarstvo v naše pogovore niso imeli vstopa. Morda sem se šele včeraj zares zavedla koliko podobnih prijetnih srečanj sem zamudila zaradi nepremišljenega, trmastega vztrajanja pri svojih principih in morda napačnih ljudeh. Bolje pozno kot nikoli, pa jih ne bom zamujala več. V življenju te najbolj razočarajo ljudje, za katere tega nisi pričakoval niti v najbolj morastih sanjah, prav tisti, zaradi katerih ti je zmanjkovalo časa za vse iskrene, ki so potrpežljivo čakali nekje ob strani. Bo že držalo, da ni vse zlato kar se sveti, včasih pa se zlato sploh ne sveti. Bistvo je očem nevidno…

Projekt, ki ga imam že dolgo v glavi, je včeraj končno dobil jasno sliko. Glede na to, da najboljše funkcioniram ob kroničnem pomanjkanju časa, ko ni protora za balast, bi lahko rekla, da ravno v pravem trenutku. Menda lahko zaupam vase, pa bom tudi tokrat.

If you can imagine it, you can achieve it; if you can dream it, you can become it.
William Arthur Ward

P.S.

Komentiranje ni vec mogoce.