A crown, if it hurts us, is not worth wearing.
Pearl Bailey
Včeraj je bil 4. oktober, svetovni dan živali, jaz pa o tem nisem napisala nič. Ob nekaterih praznikih imam vedno mešane občutke. Tako na 1. november ne hodim na pokopališča (razen zvečer, občudovat svetlobo neštetih svečk). Če se drugih 364 dni ne spomnim tistih, ki jih več ni, lahko preskočim tudi ta en dan… Podobno razmišljam o Dnevu žena, pa Valentinovem pa še kakšnem. Po drugi strani pa je to kljub vsemu priložnost, da se opozori na stvari, ki so pomembne. Tako je verjetno tudi 4. oktober dan, ko se lahko opozori, da na planetu nismo sami. Tudi živali si zaslužijo spoštovanje, tudi one imajo pravico živeti med nami.
Diskriminacije ne maram, pa preziram toliko bolj specisizem. Človek tukaj pač ni zato, da si planet podjarmi, pač pa da na njem sobiva. Nekaj sočutja do drugih živih bitij bi lahko premogel prav vsak. Tudi čut odgovornosti nam ne bi smel bit tuj ali pa ga je res egocentrizem že povsem izrinil? Nam bo postalo počasi jasno, da sami sebi zadostni na tem svetu ne moremo obstajat? Narava ni narejena tako. Narava je ena sama soodvisnost.
Sem in tja se mi zazdi, da nas je vedno več, ki nam ni vseeno, ki razumemo zakaj smo tu, ki premoremo sočutje. Si želim, da bi se vedno bolj združevali, sledili sorodnim ciljem in s sinergičnimi učinki izrinili vse, kar preveč zaudarja po egoizmu, egocentrizmu in izkoriščanju. Pa naj bo to moja želja ob minulem Svetovnem dnevu živali.
Huligani so jasno še vedno pri nas. Trije mačji mladiči, ki jih ne bi smelo biti. Zapuščeni očitno niso bili preveč zaželeni, odgovornost zanje pa je nekomu uspelo preložiti tokrat na moja ramena. Ob vseh rednih obveznostih to ni ravno najlažje, čeprav ob tem ne morem zanemariti veselja, ki mi ga povzročajo.
Zagato z uhajanjem iz kletke smo uspešno rešili, pa mi pogosteje rišejo gube okoli kotičkov ust kot pa na čelo.
Trudila sem se ohranjati distanco, pa jim nisem hotela dati imen in so dobili group name. Jasno, da z distanco ni bilo nič in že po nekaj urah sem imela svojo najljubšo. Še vedno so huligani, le da imajo sedaj tudi svoja imena. Obi, Bigi in Miša. Bigi je največji, pa ne najtežji, Miša pa je vedno prva pri ograji kadar grem mimo. Prava mamina maza pač in kot se za tako spodobi, je tudi pri driski vztrajala najdlje. Obi pa je, kot se za “navadne tigre” spodobi, najbolj radodaren z obrazno mimiko.
Pri nas so 11 dni in še vedno so vsi (vključno z vsemi tudi sicer našimi) zdravi. Zmerna driska, s katero so me razveselili, se umirja. Pesek v mačjem WCju ostaja vedno bolj čist, krasi pa ga vedno več prav vzornih klobasic. Prav neverjetno je koliko veselja lahko povzroči navaden, formiran mačji drekec.
Tudi pregled pri dr. Bullu Radovednem so prestali brez težav in brez odkritih posebnosti. Še nekaj dni me bo skrbelo malo bolj, potem pa vsak dan manj.
Danes je 5. oktober, navaden dan. Tako navaden, kot je bil včerajšnji. Živali so še vedno tu in zaslužijo si enako spoštovanje kot včeraj in kot si ga bodo tudi jutri. Tudi psi in mačke. Primernih domov za vse še vedno ni. Treh na zgornjih slikcah ne bi smelo biti. Ker jih je na svetu že preveč, in ker so bili očitno nezaželeni in zavrženi. Dejstvo, da je za njih poskrbljeno najboljše kot je lahko, prej rečenega ne spremeni. Tudi, da se topimo ob pogledih nanje, ne. Preveč jih je in preveč trpijo, ko ugašajo njihova komaj začeta življenja. Poskrbimo, da jih bo čim manj, tudi če ni ravno 4. oktober.
Krasni so, tile huligančki. Tudi pri nas so pred remi meseci enega nezaželenega mladička kar odvrgli. Bil je tako majhen, da sem mislila sem da ne bo preživel. Dva dni je jokal, ni nam uspelo ujeti ga, skrival se je po vseh mogočih luknjah in smo s sosedi začeli nositi hrano in mleko, da bo vsaj jedel. Hitro je pogruntal kje je hrana in kje naj se skrije. Celo poletje je preživel pri sosedi v veliki drvarnici, kjer je imel vse potrebno (hrano in skrivališče). Jaz sem bila zadolžena za zajtrk, ob pol sedmih (tudi ob vikendih me je že ob tej uri čakal), pa za večerjo, soseda za kosilo. Smo ga že kastrirali prejšnji teden in se mi zdi, da bo dobil pravi dom. Sedaj noči preživi pri sosedi v hiši, čez dan še vedno rad gre v “svojo drvarnico”. Ko bo hladneje mislim, da bo kar na toplem. Sem že pozabila kakšno veselje je majhen muc, koliko energije je v njem. Naš muc je že v desetem letu, pa tudi posvojeni muc je bil star že 4-5 let ko je prišel k nam, tako, da tistega malega vragca kar hodim vsak dan gledati. Tudi ime že ima, tako da mu ne bo hudega, čeprav so se ga hoteli znebiti.
Upam, da bodo vaši huligački dobili dober in topel dom. Da bodo v veselje nekomu, ki jih bo imel rad. Težko je zastopiti ljudi, ki se brez slabe vesti lahko “rešijo” takih lepih kepic.In nič ne naredijo, da jih ne bo več. Kakšna kastracijo in sterilizacija! Strošek!
Jaz brez živali ne bi mogla več živeti, čeprav je ob izgubi tako zelo, zelo hudo. Tako rada imam te kosmate kepe, da bi hiša bila zelo prazna brez njih.
Naj vam huligančki bodo v veselje, dokler so pri vas, čeprav toliko muc imeti naenkrat ni mačji kašelj. Kaj je s tistim kužkom, ki je bil pri vas nekaj časa “na obisku”, ali se mu dobro godi?
So ja, krasni
pa tudi simpatični in prisrčni. Zdaj, ko so če šisti so pa še lepi 
Težko, res težko je razumet, da nekdo lahko tako neodgovorno nekje zavrže živa bitja, ki sama ne morejo preživet nikakor.
No, za tegale vašega mališana se bo zgleda vse srecno končalo
Mimogrede naj omenim, da je najdbe zapuščenih živali potrebno prijavit prostojnemu zavetišču. Pri zapuščenih mačjih mladičih je sicer verjetnost, da ga kdo pogreša, precej nična, gre pa vsaj osnovni pregled in sterilizacija oz. kastracija na račun občine, v kateri je muc najden, kar je vsaj nekaj.
Hvala za lepe želje, veselja nam res ne zmanjka kar tako
Ravno pred nekaj dnevi sem zvedela, da se ima Nemo, ki je bil nekaj časa tudi naš gost, super v novem domu. Menda o strahu ni več sledu, je pa še vedno malo poseben.
Še en dokaz več, da prave stvari ob pravem trenutku daje prave rezultate, tudi kadar stvari zgledajo nemogoče.
Upam, da se bo podobno izšlo tudi za te tri huligančke
Za tega našega mulca smo klicali zavetišče i prijavili. Po pričakovanju je zavetišče bilo polno, sprejem mačk do nadaljnjega ustavljen. Srečni so bili, da bo nekdo prevzel skrb zanj. Tudi za kastracijo je tako zmenjeno, preko zavetišča. Mislim, da mu res pri nas ne bo nič hudega. Pri sosedi spi že en teden, jaz pa prispevam del hrane, ljubezni mu tudi ne bo manjkalo, ker smo veliki ljubitelji živali.
Vesela sem za Nema in tudi huligančkom vso srečo.
No fino, vsaj nekaj. Eni revčki majo v vsej nesreči kar nekaj sreče
Ja, za Nema sem tudi jaz zelo vesela. Je bil res uspešen projekt, za huligančke pa upam da še bojo